Po odločitvi velike porote, da ni zadovoljivih dokazov za vložitev obtožnice proti belskemu policistu Darrenu Wilsonu, ki je v Fergusonu v zvezni državi Misuri avgusta ustrelil in ubil neoboroženega temnopoltega najstnika Michaela Browna, se v Združenih državah Amerike sprašujejo, zakaj je porota sprejela takšno, statistično gledano redko odločitev, pa tudi o tem, kaj primer pove o razsežnostih rasizma v državi.
Tožilec Bob McCulloch je sodeč po komentarjih v ameriškem tisku in med strokovnjaki največji krivec, da se je porota odločila tako, kot se je. Dejstvo je, da se sodeč po statistiki ogromna večina primerov pred veliko poroto konča z vložitvijo obtožnice. McCullochu pa to ni uspelo – in to ne prvič. Doslej je že štirikrat vodil proces pred veliko poroto, ko se je odločalo o vložitvi obtožnice proti policistu, in nikoli je ni bilo. Pri čemer je naloga tožilca seveda to, da jo doseže. »Proces pred veliko poroto pod vodstvom McCullocha je bil slaba šala,« v Washington Postu piše Dana Milbank. Kot piše, tožilec veliki poroti sploh ni predlagal, kakšne obtožbe vse lahko potrdi (umor, uboj...), ampak ji je pustil, da se odloča sama, kar je korak k oprostitvi. Tožilec si je nakopal tudi goro kritik s svojim nastopom, ko je razkril odločitev velike porote. V njej je namreč medije in celo družabne medije obtožil, da so bili ovira preiskavi, ter se skliceval na nedosledne izjave prič. Skratka, belski tožilec, čigar oče je kot policist umrl med delom pod streli temnopoltih, osumljenih kriminala, je za mnoge postal v nebo vpijajoč primer tega, kaj je (med drugim) narobe z ameriškim sistemom – če drugega ne, bi se lahko vsaj umaknil iz postopka in se tako izognil sumom o pristranskosti.
Nekateri pa so taktiko McCullocha, da poroti predstavi vse dokaze in ne le tistih, ki gredo tožilstvu v prid, vzeli v bran. Nekdanji newyorški župan Rudy Giuliani, ki je bil v svoji karieri tudi tožilec, denimo pravi, da tožilstvo na pravem sojenju nikoli ne bi doseglo obsodbe policista Wilsona, zato je edino prav, da McCulloch ni zmanipuliral vložitve obtožnice.
Naj se ne ponovi Los Angeles
Po ameriških mestih so se nadaljevali protesti zaradi odločitve velike porote, v samem mestu Ferguson pa so bili nekoliko manj nasilni kot dan prej. V ameriški javnosti predvsem opozarjajo pred ponovitvijo dogodkov, kakršnim je bil leta 1992 priča Los Angeles. Potem ko je porota oprostila štiri policiste, ki so pretepli Rodneyja Kinga, ki jim je pred tem bežal z avtom, pretepanje pa je nekdo posnel in izročil televizijam, so v drugem največjem ameriškem mestu izbruhnili najhujši protesti v treh desetletjih. V petih dneh je bilo ubitih 53 ljudi (kar je bilo sploh največ v protestih v zadnjih 130 letih), končali pa so se šele s posredovanjem vojske. »Policija v Fergusonu, ki je skoraj povsem belska, opremljena z vojaškim orožjem in taktiko, spominja na nekdanjo policijo Los Angelesa, ki je bila na izredno slabem glasu in se je naučila težke lekcije v začetku 90. let, ko se je mesto uprlo,« piše Los Angeles Times in dodaja, da se bo moral tudi Ferguson naučiti enake lekcije, skozi katero je šel Los Angeles.
Nož iz bele roke v črno
Po odločitvi porote pa sta še najbolj na tapeti vprašanji rasne (ne)enakosti in rasizma. Da prva obstaja, kažejo praktično vse statistike iz različnih segmentov ameriške družbe – od standarda življenja, deleža revnih ali odstotka temnopoltih zapornikov do večje brezposelnosti temnopoltih ali tega, da so jim na višje položaje pogosto sistematično bolj zaprta vrata kot belcem. Izvolitev Obame za predsednika naj bi sicer predstavljala določeno katarzo ameriške družbe, kot so jeseni leta 2008 ugotavljali ameriški strokovnjaki, a to ne pomeni, da rasizma ni več.
V analizah v ameriških medijih strokovnjaki opozarjajo, da so ljudje na splošno nagnjeni k vsem mogočim predsodkom in da rasa ni izjema. Znan je denimo poskus, ko so belcu pokazali sliko, na kateri belec z nožem grozi prestrašenemu temnopoltemu. Nato so mu rekli, naj sliko opiše drugemu belcu, ta jo je tretjemu in ta četrtemu. In ko je slednji povedal, kar je slišal, je nož v rokah držal temnopolti...
Sociolog univerze Duke, Eduardo Bonilla-Silva, ocenjuje, da danes največji problem pri rasizmu »niso ljudje s kapucami, ampak ljudje v suknjičih ali kostimih«. Bonilla-Silva, ki je avtor knjige Rasizem brez rasistov, je ob dogodkih v Fergusonu glede rasizma za CNN ocenil, da »bolj ko mislimo, da je problem rasizma omejen na kuklukslan, rojstnike, čajansko gibanje ali republikansko stranko, manj razumemo, da je rasna dominacija kolektiven proces in da smo v to igro vpleteni vsi«.
In tem predsodkom so podvrženi tudi policisti, ki zato prej pritisnejo na petelina, če imajo opraviti s temnopoltimi. Kot pravi profesor zgodovine na UCLA Robin Kelley, stereotipi o temnopoltih ostajajo živi še desetletja po gibanju za državljanske pravice, in sicer zato, ker večina Američanov verjame, da živijo v družbi, ki je prerasla rasizem, kar pa le prispeva k njihovi brezbrižnosti do rasizma, ki tako še bolj ostaja živ. »Dejstvo je, da bela koža predpostavlja nedolžnost, temna pa krivdo. To je postala rutina. Študija Fundacije Malcoma X kaže, da vsakih 28 ur umre temnopolta oseba z dvignjenimi rokami. To je nezaslišano,« je dejal Robin za ameriško Al Jazeero in kritiziral tudi medije, ki naj bi k stereotipom prispevali svoj delež – denimo s tem, da raje objavljajo takšne fotografije temnopoltih, na katerih so videti razpuščeni, tudi v primeru Browna, ki da ga je imela javnost mnogo manjkrat priložnost videti na fotografiji, kjer nosi maturantsko opravo.