Drug primer je smučarski tek, kjer se le redki zavedajo, kaj imamo in kakšne priložnosti ponuja. A ne zgolj zaradi Petre Majdič, ki je tudi po slovesu ostala ikona smučarskega teka. Tek ima za sabo množičnost. Tudi v mlajših kategorijah, da se s talenti napaja še panoga biatlon s 30 odstotki večjim proračunom. Veliko po zaslugi dobrega dela v klubih, kjer so osnova trenerji, zaposleni prek panožnih športnih šol. V tekih imajo zgleden tekmovalni sistem, ki bazira na finančni vzdržnosti. Še narava je darežljiva do tekačev, da jim omogoči vadbo, kot na primer te dni na Pokljuki, čeprav nobeno tekaško središče ni zgledno urejeno z moderno infrastrukturo.
Če bi šlo za narodov blagor, bi morala biti v Planici tekaška špura narejena prej kot skakalnica. In tek se lahko kljub zapostavljenosti prav tako pohvali z nosilko olimpijske kolajne Vesno Fabjan in generacijo tekačic, ki nam jo zavidajo mnoge večje in bolj razvite tekaške države, tudi velesile. Druščina najboljših tekačic je tudi simpatična, postavna, všečna ter tako lahko tudi po tej plati uporabna v marsikateri marketinški akciji. Denimo kot vzor mladim dekletom. Če bi jih znali predstaviti javnosti kot primer zdravega načina življenja, ne bi potrebovali nobenega davka za sladke pijače kot namen zmanjšanja telesne teže pri mladih. Toliko postavnih deklet kot v tekaški smučini ne bi zlepa mogli najti v nobenem primernem (naravnem) športnem okolju. In teki imajo za sabo tudi tradicijo, zgodovino in ne nazadnje zaledje rekreativnih tekačev, kolesarjev, planincev, saj jim je ta športna dejavnost blizu.
Seveda so tudi na smučarski zvezi funkcionarji, ki se zavedajo, da je to ena od treh največjih neizkoriščenih priložnosti. Žal v tekaških krogih zadaj ni ljudi, ki bi to znali tudi izkoristiti. In tržiti.