Ampak kaj bi ti, moja draga kultura, brez mene, si rečem in vedno znova grem, tudi prihodnje leto bom šla, ker grem, kamorkoli me povabijo. Vabijo me pa povsod. Na gledališke in filmske premiere, na literarne večere in okrogle mize, na koncerte in razstave, vsi se tepejo za pozornost ene upokojene učiteljice slovenščine in zato vsak dan kolebam med vsaj tremi različnimi dogodki. Tja sem že obljubila, da pridem, sem gredo moje prijateljice, tu bi se šikalo, da se pojavim. Kdo pa se bo, če ne jaz, se vprašam. Kdo bo hodil v Dramo in v Kinodvor in v Moderno galerijo in na knjižni sejem, če ne prav jaz, ki imam čas in imam kulturo zares rada.
Moji otroci že ne bodo. Ko sem jim pravila o Liffu in o retrospektivi Rubena Östlunda in sem rekla hčerki, ki dela na centru za socialno delo, da bi morala nujno videti njegov film Igra, o nasilju med mladimi na Švedskem in o predsodkih, in sem rekla zetu, da bi on, ki je tak ljubitelj športa, moral videti film Foxcatcher, sta mi rekla, da naj ju že neham morit s to kulturo, saj sta šla prejšnji mesec v gledališče, ko sem jima dala vstopnici, a nista, in kaj bi zdaj še rada.
Moj sin, ki dela na televiziji, me je pa zafrkaval, da je šel lani gledat en umetniški film, ki sem mu ga priporočila, pa je šel po dveh urah ven, ker se do takrat ni še nič zgodilo, in da je šel pred dnevi spet mimo tistega kina in je pokukal not in videl, da je ravno napeto postajalo, bo šel, je rekel, naslednje leto spet pogledat, ker bi res rad vedel, kako se konča. Njegova žena, bančnica, mi je pa razložila, da ona, ko pride domov, hoče nekaj veselega, za sprostitev, da ima v službi dovolj razmišljanja in dovolj težav. Če ji ugovarjam, mi sin zagrozi, da ne bodo več prišli k meni na kosilo.
Vnuki, ki študirajo, pa tako in tako samo v tiste svoje televizorčke buljijo. Njih ne zanima kultura, še v kino se jim ne da, vse je na internetu, mi pravijo, ampak jaz vem, da oni na tem internetu sploh ne gledajo filmov in ne berejo knjig, njim je dovolj to, da so vse knjige in vsi filmi in vsa glasba tam in da imajo oni ta internet v žepu in se jim zato zdi, da so v stiku z vso svetovno kulturo in da je to dovolj.
Bojim se, draga kultura, bojim se zate. Kaj, če se meni kaj zgodi? Že če malo zbolim, saj veš, kakšno je naše zdravstvo in kakšne so čakalne vrste, bom zamudila celo gledališko sezono in oranžni abonma, nihče me ne bo nadomestil. Ali če nam znižajo pokojnine, s čim bom kupovala knjige, ki stanejo tudi po trideset in več evrov, kako si bom privoščila Festival Ljubljana. Draga moja kultura, ne jaz ne ti ne bova preživeli še ene pokojninske reforme.
Zato se mi zdi prav, da je ministrica za kulturo iz stranke upokojencev in da se spozna tudi na zdravstvo, to je edino logično, le z dobrim zdravstvom in visokimi pokojninami bo kultura preživela. Mladim, ki so zdravi in imajo dobre plače, je kultura Pop In, glasba je novoletni koncert Nuše Derende na Kongresnem trgu, gledališče je stand up, filmi so pa risanke, ki jih gledajo z otroki. To je vse. Družijo se pa na fitnesih in aerobikah.
Saj jih poznam, štirideset let sem jim predavala o kulturi, navdušeno govorila o Prešernu in o Dostojevskem in o Joyceu, oni pa so zehali, kultura sem bila in ostala samo jaz, zatežena prfoksa za slovo, ki jih ob osmih zjutraj mori z metaforami. Ko so se mene znebili, so se znebili kulture. Nikoli jih ne srečam, teh svojih vrlih učencev, v kakšni galeriji ali v knjigarni, pa jih je večina končala šole in imajo zdaj dobre, pomembne službe. Le včasih jih srečam, ob nedeljah dopoldan, sprehajajo otroke po Ljubljani, pravijo, da je lepa, da že dolgo niso bili tu, ker živijo zunaj mesta, kjer je mir, a jim ne znese do centra, saj veste, gospa profesor, kako naporno je življenje danes, ni časa za nič, mi rečejo. In jaz se samo nasmehnem, dovolj sem jim v šoli težila, kaj bi še zdaj, ko sem v pokoju, pustim jih, da se sprehajajo naprej, ne vprašam jih, kako to, da imajo čas pogledati vse nogometne tekme, in kako to, da niso nikoli preutrujeni za kmetije in gostilne.
Ja, draga moja kultura, slabo se ti piše. Le mene imaš in jaz ne morem več. Ne morem vsega obiskati in vsega prebrati. Saj bi šla na vse, vse bi videla, trikrat bi videla, če bi lahko, a več ne morem. Jaz sem hodila v Kinoteko in v Narodni muzej in poslušala sem Ars in bila sem naročena na Poglede, še moderno umetnost sem hodila gledat, čeprav nisem nikoli nič štekala, ampak ne morem več, zmanjkuje mi moči, tudi jaz sem se utrudila. Tebe je vedno več, jaz pa sem še naprej sama. Ne morem biti na petih mestih hkrati. Predvsem pa nisem večna, draga kultura. Enkrat me ne bo več in kaj boš potem? Kaj boš, ko mene ne bo? Kdo te bo takrat ljubil, draga moja kultura?