Za vikend si omislite izlet na tale spletni naslov: http://e-uprava.gov.si/ispo/delovnatelesa/zacetna.ispo. Izlet je zastonj. Spletni naslov se namreč nahaja na državnem portalu e-uprava, na njem pa je moč najti popis vseh mogočih delovnih teles, organiziranih v ali pri slovenski vladi.
Dokument je fascinanten. Humoren. Zaskrbljujoč. In šokanten, predvsem zato, ker je njegova vsebina resnična oziroma aktualna (imamo črno na belem od vlade). V njem so pedantno navedena delovna telesa vlade (4), sveti vlade (9), delovne skupine vlade (40) delovne skupine po sklepu vlade (39), delovna telesa po zakonu (85), delovna telesa po podzakonskem aktu (30), delovna telesa po mednarodni pogodbi (16) in druge oblike delovanja vlade (35). Medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike RS, nacionalna koordinacijska skupina za pripravo nacionalnih izvedbenih načrtov, stalna komisija za uresničevanje sporazuma med Vlado RS in Vlado Češke republike o urejanju vojnih grobišč, medresorska delovna skupina za Emuni univerzo, medministrska koordinacija za tuje investicije, komisija za odpravo posledic nesreč na stvareh, delovna skupina za pripravo socialnega sporazuma za izhod iz krize, najrazličnejše vladne pogajalske skupine za pogajanja s sindikati so samo peščica v dokumentu popisanih delovnih teles vlade. V večini primerov popis navaja, kdaj so bila vsa ta delovna telesa ustanovljena, kakšne so njihove naloge in kateri organ (največkrat je to ministrstvo) jim zagotavlja strokovno-administrativno podporo. Ima pa to remake delo eno samo veliko pomanjkljivost – popis ni oštevilčen. Če hoče kdo ugotoviti, koliko najrazličnejših nadkomisij, komisij in podkomisij obratuje v vladi ali tam blizu nje, nima druge možnosti, kot da s svinčnikom v roki riše črtice, po štiri navpične in eno prečno, ter šteje od 1 do – 258. Toliko smo jih »peš« našteli mi. 258!
Za ažurnost teh podatkov skrbi generalni sekretariat vlade, nad portalom e-uprava pa bdi ministrstvo za javno upravo. V tem ministrstvu je nastal tudi osnutek interventnega zakona, po katerem bi (med drugim) občinske javne zavode, ki imajo petnajst ali manj zaposlenih, z novim letom ukinili kot pravne osebe in jih vključili v občinske uprave; te bi prevzele zaposlene v zavodih in za zavode opravljale nekatere administrativne in tehnične storitve. V najbolj vroče vprašanje, ali tak »sinergični« pristop ne pomeni tudi ukinjanja zavodov kot zavodov (takojšnjega ali posledičnega, pač zaradi dodatnega obremenjevanja občinskih proračunov), sploh ne bomo drezali, saj nam razkrita varčevalna »metodologija« ministrstva povsem zadošča za premislek o kakovosti upravljanja države. Ministrstvu oziroma vladi svetujemo, naj vlada svoj pristop najprej preizkusi na omenjenem šokantnem seznamu, tako da do 1. januarja z dekretom ukine ali združi vsa tista delovna telesa, ki imajo več kot tri člane in se niso sestala najmanj dva meseca. Njihova ukinitev ali združitev bi nedvomno zmanjšala administrativne in materialne stroške delovanja vlade, verjetno bi se zmanjšali dodatki h kakšnim plačam, predvsem pa bi taka reorganizacija prispevala k transparentnosti dela vlade. Kajpada sedanja vlada v svojih dveh mesecih dela ni ustanovila vseh teh njenih birokratskih bataljonov, tako kot tudi ni ustanovila množice javnih zavodov, ki bi jim zdaj odvzela pravno subjektiviteto. A to še ne opravičuje njenih rokohitrskih domislic.
Prizadevanja za optimizacijo javnih storitev, ki jih v tem primeru ponujajo mali javni zavodi, niso nova. So le druga plat poskusov, da bi skrčili število javnih zavodov s področja kulture in njihovo delovanje uskladili z razpoložljivimi materialnimi in kadrovskimi zmogljivostmi v državi, na novo določili zdravstveno ali šolsko mrežo, strategijo zunanje politike ali pa, če hočete, privatizirali državno premoženje. Nove niso niti poti, po katerih naj bi do teh optimizacij prišli, saj jih pozna vsak povprečen MBA-menedžer. Namesto strateškega premisleka o družbenem razvoju in upravljanju njenih podsistemov, ki bi mu sledilo sprejetje sektorskih sistemskih zakonov, se »prestrukturiranje« javnega servisa že leta izvaja s pomočjo interventne, najpogosteje »decembrske« oziroma fiskalne zakonodaje. Ta pristop nadomešča kakršnokoli temeljno preizpraševanje o državi, ki jo zmoremo, in družbi, ki jo želimo imeti. Samo pomislimo: edini zares sistemski zakon, ki je bil sprejet v obdobju zadnje, krizne »petletke«, je bil razvpiti Zujf, torej zakon o počeznem rezanju vsega, kar je rezljivo. Predvideni interventni ukrep ministrstva za javno upravo je tako le najnovejši odvod od Zujfove filozofije. Odveč je spominjati, kaj si je o njej še poleti mislila zdaj vladajoča stranka. Ni pa odveč opozoriti, da je ugotovitev, da tudi ta vlada še naprej uveljavlja paradigmo interventne države, pomembnejša od kritik, da posluje brez rednega gospodarskega ministra (ali direktorja Sove).
Odsotnost sistemskih zakonskih rešitev je posledica primanjkljaja sektorskih razvojnih strategij, tako kot je interventna država zgolj posledica tega, da nimamo strategije upravljanja države. Leta 1991 se je nikomur ni zdelo potrebno sprejeti, ker je veljalo za samoumevno, da države ne moreš imeti, če je ne znaš upravljati. Ta aksiom državnosti za Slovenijo že dolgo ne velja več, kljub temu pa je zamujeno še mogoče popraviti. Za začetek, še preden komu odvzamemo kakšno subjektiviteto, torej potrebujemo strategijo upravljanja države. Njen predlog morajo spisati tisti, ki so za to najbolj poklicani in zato je treba ustanoviti medresorsko delovno skupino predsednikov države, vlade in parlamenta. Naj že napišejo to strategijo! Do 1. januarja 2015, prosim!