Etelka Korpič - Horvat

Njena dostopnost temelji na zavedanju, da več ko človek ve, jasneje vidi vse, česar ne ve. Zato se njena miza šibi pod debelimi knjigami in spisi. »Za srečo ljudje ne potrebujemo dosti denarja, a nekaj ga moramo imeti. In tudi v tem je smoter socialne države,« vrača dr. Etelka Korpič - Horvat ustavna načela in ideale nazaj v konkretna življenja ljudi.

Drži, da se je dopustnost razpisa referenduma o uveljavitvi določenih zakonov omejila, in sicer za zakone s področja davkov in drugih javnih dajatev ter izvrševanja državnega proračuna. A menim, da sprememba ustavne ureditve o zakonodajnem referendumu ne bi vplivala na možnost razpisa referenduma o zakonu o slovenskem holdingu in zakonu o slabi banki, saj ne gre za zakona, ki bi se nanašala na obvezne dajatve ali neposredno urejala izvrševanje državnega proračuna. Za moje odločanje tedaj je bilo pomembno, da se mi je odločitev o dopustnosti razpisa referenduma o teh zakonih zdela primerljiva z odločitvijo ustavnega sodišča glede referenduma o pokojninski reformi, ki ga je ustavno sodišče dopustilo. Tedaj smo jasno zapisali, da le javnofinančni razlogi ne morejo utemeljiti protiustavnosti. To stališče smo nato pri odločanju o dopustnosti referenduma za omenjena zakona spremenili, ne da bi to, po moji oceni, zadostno obrazložili. Tako smo državljanom omejili pravico do neposrednega odločanja. Pogoji poslovanja države pa so še vedno enaki, kot so bili takrat, ko sem zapisala odklonilno ločeno mnenje, zato ga tudi danes ne bi spreminjala.

To me predvsem žalosti. Pravica do referenduma je žlahtna ustavna pravica. Konkretizira, kar izhaja že iz temeljnih in splošnih ustavnih načel, da ima oblast ljudstvo. Državljani imajo pravico odločati in referendum omogoča njihovo neposredno odločanje. Zato je treba previdno tehtati, kdaj se lahko to pravico omeji. Tudi zato sem se v omenjenih primerih zavzela za to, da se to pravico podpre in se s tem omogoči, da so ljudje bolj integrirani v odločanje države in se odločitve ne prepušča le državnim organom, ampak se neposredna oblast ljudstva tudi resnično uresničuje. Referendum je za to kot oblika neposredne demokracije ključnega pomena.

Proračunsko pravo je zelo pomembna pravna panoga, saj določa pravila ravnanja z javnimi sredstvi, predvsem z denarjem davkoplačevalcev. Tudi zato mora država »polagati račune«, kako pravilno in smotrno porablja ta denar. Od pridobljenih prihodkov pa je seveda odvisna poraba, ekonomska zmožnost države, v kolikšnem obsegu in višini lahko pokriva stroške za šolstvo, socialno varstvo, znanost, kulturo in druge dobrine, ki nam državljanom zagotavljajo zadovoljno življenje. Vse te in druge dobrine so ozko povezane s človekovimi pravicami, predvsem s pravico do socialne varnosti. To je neizmernega pomena, ko govorimo o državi blaginje. Proračunsko pravo določa, da prihodkovni viri proračuna zagotavljajo čim več pravic iz socialne varnosti in drugih ustavnih dobrin. Zakaj država, ki v svetovnem merilu velja za bogato, ne bi bila v enaki meri dolžna zagotavljati pravice do srednješolske izobrazbe, kot jo mora sedaj zagotavljati na ravni osnovne šole? Podobno bi se lahko večala stopnja dolžnosti države na področju zdravstvenega varstva. Kajti ravni zdravstvenega varstva, ki ga je država dolžna zagotoviti, so lahko različne. Ko država, kot sedaj, na prihodkovni strani ne zagotovi dovolj denarja, da bi financirala vse, kar je v ustavi in zakonih zapisala med svoje naloge, vedno nastane težava. Pri tem moramo upoštevati, da ravno pri pravicah iz socialne varnosti ustava predvideva tako imenovani zakonski pridržek, kar pomeni, da pogoje in način zagotavljanja teh pravic določa zakon. Zakonodajalec, če mu tega ne dovoljujejo javnofinančne zmožnosti, ne more širiti obsega pravic. V času krize se pravice praviloma zmanjšujejo, vendar se tiste, zapisane v ustavi, ne smejo izvotliti. Ne smejo se zmanjšati v tolikšni meri, da ne bi več mogli govoriti o pravici. Drugače tudi o socialni državi ne bi več mogli govoriti.

Zame je zelo pomembna določba 1. odstavka 3. člena Pogodbe o EU. Tam je zapisano, da je cilj EU zagotavljanje miru in vrednot, kamor štejem tudi človekove pravice, in zagotavljanje blaginje narodov. Ključno je, da vsi živimo v miru, da se nam človekove pravice de facto priznavajo ter da nam je v največji možni meri zagotovljena blaginja, ki jo poudarjajo vsi skozi celotno zgodovino človeštva. Že Platon je dejal, da moramo ustvariti tako državo, v kateri bo srečen vsak, ne le pripadniki določenega razreda.

Zato bi se morali ti cilji uresničevati. Skrbi me razslojevanje, za katero se zdi, da ga ne moremo zajeziti. Sama sem zagovornica tega, da ima država nalogo posegati in odigrati svojo vlogo v več družbenih segmentih, tudi pri gospodarjenju, posebej ko vidimo, da gre za ekstremna, izstopajoča ravnanja glede na celotna družbena razmerja. Zagovarjam omejitev razpona med najnižjimi in najvišjimi plačami. Plača je prejemek za delo, ki se praviloma opravlja v sodelovanju, v kolektivu, in ne bi smelo biti tolikšnih razlik med plačili. Naj gre za fizična ali umska dela ali za razlike v plačah, če delaš v državnem organu članice ali v organih EU. Te razlike imajo tudi nadaljnje učinke.

Bolje bi morali uravnovesiti kapital in delo. To nam sedaj ne uspeva ne v Sloveniji ne v EU. Zato vidimo konflikte, nejevoljnost ljudi. Če je revna petina državljanov EU, med katerimi so tudi tisti, ki so zaposleni in delajo 175 ur na mesec, a so plačani tako malo, da ne morejo dostojno preživeti sebe in svoje družine, težko trdimo, da smo socialna država ali da je EU socialna združba. Žal mi je, da je tako, in tu bi morali vložiti več truda, da se stvari spremenijo na bolje.

Če se EU razglaša za najbolj socialno regijo na svetu, kar je in na kar smo gotovo lahko ponosni, pa si ob tem ne bi smela dovoliti, da tolikšen delež njenega prebivalstva živi pod pragom revščine. Še posebej ker se nam na drugi strani družbene lestvice dogaja tolikšno bogatenje. Pravni red in država bi morala poseči v ta razmerja. Če smo prej socializmu očitali, da med drugim ni uspel pri razporeditvi dohodka, je sedanja situacija podobna, z druge strani. Tudi današnji sistem ne razporedi dohodka pravično, med drugim tudi ne uravnoteži dela in kapitala. Janez Pavel II. je v svoji encikliki zapisal, da moramo uravnotežiti delo in kapital. To moramo narediti.

V tem razvojnem hitenju sedaj ob spreminjanju sistema pozabljamo na delavca in na vrednotenje dela. Če se povsod poudarja načelo dostojanstva, ki ga imajo Nemci zapisano celo v ustavi, mi na ustavnem sodišču pa smo ga poudarili v vrsti naših odločb, si je nujno zastaviti tudi vprašanje, ali ne gre za grobo kršitev dostojanstva, ko za svoje delo ne dobiš, kar si zaslužiš. Kajti to je tisto, kar človeku da dostojanstvo. EU je odločila, da nima pristojnosti pri urejanju plačnega sistema, a sama imam tu pomisleke. Plača je tisti element, ki pomembno ponazarja državo blaginje, koliko je država socialna, in strošek dela je pomemben element konkurenčnosti gospodarstva. Glede socialne politike ima EU deljeno pristojnost. O določitvi pravil o konkurenci ima celo izključno pristojnost. Plačni sistem pa ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice. Zato danes realno ne moremo primerjati plačnih sistemov v EU, saj so definicije, razmejitve, kaj plača je in kaj zajema, v članicah izjemno raznolike, in posledično tudi obdavčitve. Za naše skupno sobivanje to ni dobro, ker ohranja prevelike razlike med članicami, predvsem med življenjskimi ravnmi njenega prebivalstva. Morali bi se začeti pogovarjati o ustvarjanju pogojev in možnosti doseganja primerljivejše produktivnosti in plačila za delo.

Ne smemo pozabiti, da v delovnih razmerjih velja lojalnost. Te besede naši zakoni ne poznajo, a je pomembna. Priznava, da delavec in delodajalec živita soodvisno, znotraj povezav, ki so v življenju bistvene in ki jih ne moreš urediti le z zapisanimi normami. Večino časa preživimo na delovnem mestu in težko ločimo profesionalno in zasebno življenje. Prisilne norme ne morejo nadomestiti poštenih, dobrih odnosov med delavcem in delodajalcem. Komunikacija dobrih dejanj se nam je v številnih delovnih okoljih pretrgala in na dolgi rok brez nje ne more biti uspehov.

To, da spoštovanje človeka odražajo tako pravne norme kot konkretna dejanja, pa je nujno. Mislite, da je delo nekoga, ki čisti, manj vredno od mojega? Ni. Drugačno je. A smoter dela je, da zaslužim za dostojno življenje sebe in svoje družine. Država je dolžna za to ustvarjati pogoje. To niso le črke 66. člena ustave. S svojimi ukrepi je država dolžna zagotavljati možnosti za zaposlovanje, mi pa smo dolžni te možnosti izkoristiti. Če v ustavi piše, da je država socialna, bi to moralo pomeniti, da ko ne bom zmogla iz kakršnihkoli razlogov sama dostojno preživeti, mi bo to zagotovila država. Kot posameznik pa sem tudi sama dolžna poskrbeti za svojo socialno varnost in s tem dati svoj prispevek k državi blaginje.

Zmožnost države, če se vrneva na proračun, je odvisna od prihodkovnih virov, pri čemer pridemo do vprašanja poslovanja države. Imamo maastrichtske in druge kriterije, ki nas zavezujejo na ravni EU, ki so usmeritev in prisila. A vendar ne odvezujejo države njenih ustavnih in zakonskih nalog. Med drugim tudi naloge, da dobro posluje. Če bi več pozornosti namenili prihodkovni strani proračuna, bi prišli do vprašanja, kje so možnosti, da bi bila prihodkovna stran bolj polna. Hitro bi verjetno prišli do razvoja kmetijstva, nadgradnje infrastrukture, predvsem železnic...

Ni. Glavno vlogo pri razvoju države imajo državni organi. Ti bi morali resnično vrhunsko izvajati svoje naloge. Govorim o vseh vejah oblasti, od izvršne prek zakonodajne do sodne.

Zares katastrofalna je trenutna hipertrofija norm. Prevelika količina pravnih aktov in zakonov povzroči ravno nasprotno od namena zakonov, da posameznika zaščitijo. Vodi v pravno ne-varnost. Hkrati se žal prepogosto na vseh ravneh ukvarjamo z iskanjem razlogov, da zadeve meritorno, vsebinsko ne obravnavamo. Najškodljivejši so zakoni, kot je ZUJF, ki je naenkrat spremenil okoli 40 zakonov. To je nesprejemljivo, saj ruši pravno državo. Hkrati smo nagnjeni k zakonodajnemu rokohitrstvu, v hitenju pa pozabimo na preudarnost in kakovostno preučitev posledic zakona.

Težko govorim na splošno. A pravna varnost je zagotovo ogrožena. To je tudi problem EU. Ko se zjutraj zbudimo, ugotovimo, da za nas velja nova uredba EU, ki ima neposredno veljavo. Tudi tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, sodniki, odvetniki, se med vsemi predpisi težko znajdejo. Ustavno sodišče zavezujejo sodbe sodišča EU, kar krepi in polni določbe primarnih in sekundarnih virov prava EU, a pomeni tudi veliko količino pravnih virov, ki jih moramo poznati in upoštevati, poleg nacionalnih. Postaja težko obvladljivo.

Hkrati smo sami nagnjeni k temu, da zakonom ne dovolimo, da bi zaživeli v praksi. To se najlepše vidi sedaj pri pokojninskem sistemu, pri ZPIZ-2. Zelo zadržano bi se lotila njegovega spreminjanja. Stabilnost sistema je pomembna, saj pomeni tudi gotovost ljudi, da vedo, kaj pričakovati. Ustavno sodišče je ponekod zelo pomembno zapolnilo določbe 50. člena ustave, ki se nanaša tudi na pokojnine. Tako smo višino pokojnine uvrstili med plačo in socialno pomoč ter sprejeli stališče, da se pravnomočne odločbe, ki jih prejmejo upokojenci, lahko spremenijo in pokojnina zniža, a le za naprej in ne arbitrarno, samovoljno. Če zakonodajalec ne pojasni zadovoljivo, zakaj se je določeni skupini znižala pokojnina, drugi pa ne, je to samovoljno ravnanje, ki je protiustavno.

Pokojnina je odvisna od plačevanja prispevkov in pokojninske dobe ter starosti. Umestitev pokojnine med plačo in socialno pomoč velja za »polno« pokojnino, pri kateri upokojenec izpolni pogoje delovne dobe in določene starosti. 50. člen ustave izrecno vzpostavlja pravico do pokojnine. Zakon določi le pogoje. Ustavno sodišče pa je pri tem opozorilo, v katerih okvirih se mora pokojnina gibati, da pravica ne postane izvotljena.

Da »polna« starostna pokojnina ne sme pasti pod 434 evrov, kar danes pomeni znesek najnižje »polne« pokojnine.

To ostaja odprto vprašanje, ki je morda lahko vezano tudi na javnofinančni položaj države. Ali gre za kršitev ustave? Tu se bom ogradila od ocene, saj bo ustavno sodišče o tem odločalo, ko in če bo prišlo to vprašanje do nas. Tedaj nas bo vseh devet sodnikov dalo na mizo argumente, kaj mislimo, kako daleč danes seže socialna država in kako daleč odgovornost posameznika, da poskrbi sam zase. Zagotovo bo to še zanimivo vprašanje.

Ustavno sodišče ni pristojno presojati aktov EU, tudi maastrichtskih kriterijev ne, ki so del Pogodbe o EU in Protokola o konvergenčnih merilih, ki je njen sestavni del. Akti EU zavezujejo članice, tudi Slovenijo, in vplivajo na njihovo poslovanje. Vlada, ki zastopa državo kot predstavnica izvršilne veje oblasti, je odgovorna, da Slovenija doseže in izpolni prevzete obveze. Če gre za čezmerni proračunski primanjkljaj, mora sprejeti ukrepe, da ga zmanjša pod tri odstotke.

Sedaj, v času varčevalnih ukrepov, bi lahko bil primeren čas tudi za prečiščenje zaposlitvenih razmerij v državnih organih in v celotnem javnem sektorju. A prepričana sem, da bi potrebovali ravno obratne ukrepe od teh, ki jih imamo. Prisilnemu upokojevanju sem nasprotovala in razloge zapisala v enem od ločenih mnenj. Potrebujemo nagrajevanje uspešnih, tisti, ki dosegajo rezultate, bi zaposlitev morali ohraniti.

Birokracija ni nujno nekaj negativnega. Lahko gre za del države, ki je uspešen, usmerjen k rezultatom in zagotavlja učinkovito delovanje sistema. Gre za k rezultatom usmerjeni proračun, ko ni pomembno le, da pravilno porabiš denar, ampak da ga porabiš tudi smotrno, kar pomeni, da ga porabiš varčno, tako da dosežeš za vložena sredstva največ, predvsem pa, da dosežeš cilj in čim boljše rezultate. K temu bi moral biti naravnan tudi personalni substrat države, torej zaposleni v javnem sektorju. Mi pa odslavljamo ljudi, če so dosegli določeno starost, četudi imajo pomembno znanje in so uspešni javni uslužbenci. Ohranjamo pa morda tiste, ki ne dosegajo primernih rezultatov svojega dela, ki so torej nesposobni za izvajanje nalog, ki so jih sprejeli po pogodbi o zaposlitvi. Po ZUJF smo poiskali novo obliko odpovedi, namesto da bi uporabili že obstoječo iz razloga nesposobnosti in začeli ustvarjati uspešen javni sektor.

Hkrati je treba opozoriti še na en mit. Sredi devetdesetih let sem sodelovala pri primerjalni analizi kolektivnih pogodb za gospodarske in negospodarske dejavnosti. Ugotovili smo, da so imeli delavci v gospodarstvu tedaj manj delovnopravnih pravic kot v javnem sektorju. A danes je situacija drugačna, saj se je za delavce v javnem sektorju pomembno spremenila. Če bi danes naredili analitično primerjavo med zakonom o javnih uslužbencih in zakonom o delovnih razmerjih, bi videli, da imajo javni uslužbenci v javnem sektorju manj pravic. To je težko razumljivo in dojemljivo, ker velja drugačno prepričanje, a vidi se denimo že pri odpravnini ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je pri javnih uslužbencih ni. Za javne uslužbence tudi ne velja načelo in favorem, v korist javnemu uslužbencu. Delodajalcu je prepovedano priznati javnemu uslužbencu večji obseg pravic, kot je določen v zakonu in kolektivni pogodbi. S tem ubijamo motivacijo boljšega dela in boljšega poslovanja države.

To, da država krši lastne norme, je nesprejemljivo. Morala bi biti vzor varovanja pravne države. Tudi ko je v vlogi delodajalca. Nesprejemljivo je brezplačno pripravništvo, ko se ureditev dejansko zlorablja in krši. Zagotovo je problem tudi v prenizkem številu delovnih inšpektorjev, a tega si preprosto ne bi smeli privoščiti. Še posebej če se pripravnikom naloži delo uslužbenca v rednem delovnem razmerju. Gre za izkoriščanje ljudi, ki je nesprejemljivo, če trdimo, da živimo v pravni državi. Država ukrepe sprejme – na področju delovnega prava je ogromno takih primerov – potem pa sama išče možnosti, kako se jim izogniti in kje bi lahko našla izjeme med pravili. To ne gre.

Podobno je s prekarnim delom. Gre za negotova, nestalna dela. Na dolgi rok to šibi socialno državo. Pogodbe za nedoločen čas dajejo stabilnost v dohodku in zaposlitvi. Ta stabilnost nosi v sebi mnoge dragocenosti. Dela, ki se opravljajo kot civilnopravna razmerja, ne zajemajo socialnih zavarovanj, pogodbe za določen čas že desetletje sklepamo v rekordni meri glede na EU; vse to pa potegne za sabo tudi to, da na primer ti delavci ne morejo dobiti posojila na banki. Teh deviacij ne bi smeli dopustiti. Delodajalec vlaga več v delavce za nedoločen čas: vanje vlaga s svojim odnosom, z usposabljanji, vlaga v njihovo znanje, kar se mu vse tudi povrne skozi delo delavca. Delavcev za določen čas in prekarcev se ne izobražuje. Ta situacija je katastrofalna, če mislimo resno s tem, da želimo biti konkurenčni in v koraku s hitrim razvojem.

Gre za ustavno pritožbo delavk Mure, da so jim bile kršene temeljne v ustavi določene človekove pravice. Procesna predpostavka – predhodno izčrpanje pravnih sredstev – je bila izpolnjena in drži, odločali smo o sodnih odločbah, ki so predstavljale posamične akte, za katere so delavke Mure zatrjevale, da so v neskladju z ustavo. Trditve pritožnic smo potrdili, podali usmeritve in vrnili primer v ponovno razsojanje. Ugotovili smo diskriminacijo in da bi se delavkam pri odmeri odpravnine moralo priznati, da so večji del svoje delovne dobe delale polni delovni čas.

To tudi mene dostikrat prizadene. Še huje je, če pritožnik ne uspe zaradi procesnih pogojev, ki jih njegov odvetnik zaradi manka znanja ali profesionalnosti ne izpolni. A vedeti moramo, da so odločitve ustavnega sodišča precedensi, ki pošljejo jasen signal vsem sodiščem, kako naj odločijo v vseh naslednjih enakih primerih. To bo zagotovilo, da bo ustavno skladna rešitev dosežena.

Ta pot, pot izčrpanja pravnih sredstev, je dolga, ima pa svojo dragocenost, saj ustavno sodišče ne presoja ne dejanskega stanja ne materialne podlage. Zanima nas le, ali je prišlo do kršitev temeljnih pravic in svoboščin. O tem podajo mnenje tudi sodišča in vse njihove argumentacije lahko primerjamo in pripomorejo tudi k naši boljši odločitvi, ker vse pretehtamo in nato razsodimo. S tem se zagotovi visoka raven strokovnosti.

Obseg sporov s področja delovnih razmerij zajema okoli deset odstotkov vseh sporov ustavnega sodišča. Niti se mi ne zdi, da je teh sporov malo, vendar je veliko ustavnih pritožb zavrženih iz procesnih razlogov. Morda bi dejala le, da imamo pomembno določilo v zakonu o ustavnem sodišču, ki daje tudi varuhu človekovih pravic možnost, da vloži ustavno pritožbo s svojega področja pristojnosti. Drugi poudarek pa bi dala pomenu dobre usposobljenosti odvetnikov, da znajo napisati pritožbe in zastopati stranko od prve stopnje naprej v skladu s procesnimi zahtevami.

Ustavno sodišče sprejme zahtevo sindikata v presojo, če sta izpolnjena dva pogoja. Sindikat mora biti reprezentativen; to je položaj, ki ga pridobi ob izpolnjevanju pogojev na podlagi zakonskih določb in ga izkaže s potrdilom ministrstva za delo. Drugi pogoj pa odpira vprašanje, kaj pomeni ogrožanje pravic delavcev – to mora sindikat izkazati kot smoter svoje zahteve za ustavnosodno presojo. Danes velja stališče ustavnega sodišča, da le znižanje višine nekih pravic ali krčenje pravic, ki niso ključne, še ne predstavlja zadostne ogroženosti, da bi bila izpolnjena ta procesna predpostavka. Poleg tega tudi v drugih primerih zavržemo zahtevo reprezentativnega sindikata.

Moje mnenje je, da smo ta pogoj »ogroženosti pravic delavcev« zaostrili do te mere, da se norma, ki sindikatom daje pravico dostopa do ustavnega sodišča, ne more izvrševati. A se je trend v zadnjem času morda obrnil, kar kaže, da upanje vedno je in mora obstati, saj smo nedolgo nazaj sprejeli zahtevo sindikatov, ki se dotika vprašanja, ali lahko pravice delavcev, zapisane v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, veljajo le za člane sindikatov, ki so podpisali kolektivno pogodbo, ne pa za vse delavce. To odpira vprašanje diskriminacije, o čemer bomo vsebinsko odločali.

Zagovarjam pravico sindikatov do vlaganja zahtev pred ustavnim sodiščem. Iz zgodovine vemo, da je sindikalno gibanje in delovanje izjemnega pomena, saj zastopa interese delavcev ter se bori za njihove ekonomske in socialne pravice. Če sindikat vloži zahtevo za ustavnosodno presojo, to lahko vpliva na položaj več sto ali tisoč delavcev. Sindikat je v posebnem položaju, saj lahko v okolju, kjer deluje, zazna, kaj je problem. Hkrati možnost ustavnosodnega varstva omogoča učinkovit način za presojo kršitev delavskih pravic. Sindikatu v tem primeru ni treba izčrpati vseh pravnih sredstev, preden vloži zahtevo za ustavno varstvo. To pomeni, da se lahko z odločitvijo ustavnega sodišča razreši širši konflikt, ustavno sodišče lahko vsebinsko odloči in pošlje signal sodiščem in drugim organom. To pa tudi pomeni, da ne bo treba vsakemu delavcu posebej vlagati ustavnih pritožb.

Še nekaj bi želela povedati. V razvitih demokracijah se urejanje delavskih pravic prenaša iz sfere prisilnih, oblastnih aktov na avtonomne akte, kolektivne pogodbe. Kolektivno dogovarjanje je danes temeljni element sindikalne svobode. Gre za dogovor med delodajalci in sindikati, dogovor, ki ga spoštujeta obe strani in ki ustvarja socialni mir.

Da. Delavec lahko vloži ustavno pritožbo na ustavno sodišče, ko bo izčrpal vsa pravna sredstva, če meni, da so mu bile kršene ustavno varovane pravice. A kot rečeno, če bi prišlo do odločitve že prej, na podlagi zahteve sindikata za ustavno varstvo, se delavcem sploh ne bi bilo treba obračati na sodišče, saj bi bilo jasno, kakšna mora biti odločitev sodišč, ker so redna sodišča dolžna odločbe ustavnega sodišča upoštevati. To, da se prepreči ali razreši konflikt, in to čim prej, pa je ključno. Kako deluje pravna država in kaj je ustavno skladna rešitev, mora biti jasno. Hkrati se z vsebinsko obravnavo zadeve na ustavnem sodišču tudi izognemo množičnosti sodnih sporov.

Zame je ključno odločati po načelu pravičnosti. Teme, s katerimi se soočamo na ustavnem sodišču, so izjemno žlahtne. Ves čas se zavedam, da je še ogromno stvari, ki bi jih morala preučiti. A hkrati se skozi delo potrdi, da ni boljšega vodila, kot je zdrav razum, ki ga premore vsak od nas. Ni vedno lahko dvigniti roke, da se ne strinjaš, a verjamem, da tudi ločena mnenja, četudi si v njih osamljen, vendar ostanejo nekje, in morda bodo nekoč, v drugi sestavi ustavnega sodišča v njih našli argumente za drugačne, nove odločitve. Moja odgovornost je do ljudi, do vseh, ki se borijo za človekove pravice, kjerkoli že.

Ljudje jo prepoznajo. Vedo. Tudi če ne preberejo celotnih odločb in mnenj, prepoznajo kakovost argumentov, doslednost odločb in pravičnost. To je to. Kajti zaradi ljudi obstaja država in mi smo le en sestavni del države. Tu smo zaradi ljudi in naša naloga je zagotoviti, da se bodo ljudje v Sloveniji dobro počutili, da ne bodo iskali rešitve v odhodu iz države. Ljudje pa imajo tudi moč. Moč je v ljudstvu.