Koroška Slovenka Maja Haderlap, dramaturginja, pesnica in pisateljica, je bila v slovenskem govornem prostoru znana predvsem kot pesnica, avtorica zbirk Žalik pesmi in Bajalice, v nemški govorni prostor pa je odločno posegla pred tremi leti s svojim proznim prvencem, romanom Engel des Vergessens. Pri nas je Angel pozabe izšel leto dni kasneje, leta 2012, v prevodu Štefana Vevarja, letos je izšel tudi angleški prevod. Z njim je avtorica prvič literarno spregovorila v nemščini in že za odlomek prejela ugledno nagrado Ingeborg Bachmann, nato pa je knjiga postala izredno priljubljena po vsem germanskem prostoru in je prejela še številne druge nagrade.
V čem je ta roman poseben, od kod to široko zanimanje zanj in zato tudi razumljiva odločitev žirije za nagrado mira, potem ko Haderlapova zaradi izvirnika v nemščini ni mogla kandidirati za nobeno od slovenskih literarnih nagrad?
»Roman Angel pozabe je velik evropski roman,« meni predsednica ženskega odbora PEN dr. Barbara Simoniti, »je eden največjih slovenskih romanov sploh, in dejstvo, da je napisan v nemščini, ne sme biti 'ovira' za to, pa očitno je, ker ni nihče drug v Sloveniji zbral poguma, da bi ji za to izrekel priznanje ali dal nagrado. Na pogovoru z Majo Haderlap v Mestni knjižnici Ljubljana je nekdo iz občinstva, zaposlen v NUK, dejal, da je zelo radoveden, kdo v Sloveniji si bo 'upal' Haderlapovi dati prvo nagrado. Tega ne morem zbrisati iz spomina. Njen roman je toliko večji dosežek, ker presega toliko 'predalčkov': tematskih, zgodovinskih, koroških, avstrijskih, pa tudi družbenih, jezikovnih, slovenskih. Skrajni čas je, da se domačijsko slovenstvo razpre v nekaj svetovljansko modernega.«
Angel pozabe namreč, kot so zapisali v obrazložitvi, »izraža vso dvojnost njene pisateljske, umetniške in človeške eksistence na dvojezičnem avstrijskem Koroškem in svetu predstavlja slovenstvo z njegove najbolj izpostavljene lege, z roba, v pripovedi o moči, oblasti in njunih najhujših zlorabah v vojni ter o ženski zgodbi preživetja; o veliki umetnici, ki v romanu s poetičnostjo in globoko izpovedno močjo dokazuje, kako samo umetnost pomiri najhujše zgodovinske bolečine in začrtuje pot naprej«.