Sistem hranjenja iz roke
Pomembno je, da psa ne hranimo iz skodelice, ampak iz roke. Na ta način se pes za hrano potrudi, pa tudi zadovoljuje svoje nagone. Tako je bolj izpolnjen, mi pa si pridobimo močno orodje oziroma nagrado za oblikovanje želenih vedenj. S tem, ko mu damo hrano iz roke, nas pes začne zaznavati precej drugače – zdimo se mu pomembnejši, imamo dodano vrednost.
Kadar hrana ni zastonj in mora pes zanjo izpolniti ukaz, si pridobimo avtoriteto. Avtoritete se z nasiljem ali na hitro ne da doseči. S takšnimi bližnjicami se morda da priigrati določene rezultate, vendar ne dolgoročnih. S hranjenjem iz roke pa lastnik začne aktivno voditi učni proces in nadzirati dotok dobrin. Na podlagi svoje pridobljene dodane vrednosti v pasjih očeh pa lahko začne poglabljati odnos.
Komunikacija
Komunikacija mora biti jasna. Upoštevati je treba osnovno načelo »manj je več«. Manj kot se s psom pogovarjamo, bolje je, saj tisto, kar mu govorimo, dobi večjo vrednost. Uporabljajmo čim manj besed, obljubljanja, pregovarjanja. Izogibajmo se stavkom, ki jih pes ne prepozna – lahko nas pripeljejo do težav, ker mislimo, da nas pes noče poslušati, v resnici pa tako dolgih stavkov (še) ne zmore razumeti. Pomembno je tudi, da stojimo za tem, kar psu rečemo/ukažemo.
Jasna komunikacija pomeni, da moramo psa vsako besedo, povelje najprej naučiti in nato dobro utrditi. Šele potem lahko rečemo, da pes to povelje pozna. Dokler povelj ne pozna, se moramo držati učnega procesa, brez prehitevanja. Ne smemo predpostavljati, da pes kar vse razume, kar mu rečemo.
Časovna usklajenost
Ne samo, da psa hranimo z roke, naučiti ga moramo tudi, zakaj si je hrano zaslužil. Dopovedati mu moramo, da njegovo vedenje v veliki meri vpliva na to, da je v določenem trenutku dobil hrano. Zato nagrado kmalu poveže s svojim vedenjem in to vedenje začne vedno pogosteje ponavljati. Iz tega izpeljemo nadaljnji učni proces, ki nas pripelje do točno določene navade, ki smo si jo zastavili na začetku (da se na povelje usede…). Pri tem pa je zelo pomembno, da znamo ujeti pravi trenutek in psa pravilno nagraditi.
Psu je treba v zelo kratkem času (v približno polovici do ene sekunde) dopovedati, zakaj si je hrano zaslužil, in to na način, ki ga pes razume. Zato pri Alfakanu v svojem sistemu, vsaj v začetnih fazah, uporabljamo kliker. To je naprava, ki sproža določen zvok in psu sporoči, da je točno tisti trenutek, ko smo kliknili, storil nekaj ustreznega. Kasneje lahko kliker zamenjamo z besedo, ki nam omogoča, da psu še vedno v določenem trenutku jasno sporočimo, da je nekaj storil pravilno.
Za uporabo pozitivne motivacije torej potrebujemo določeno znanje in zelo dobro zastavljen potek učenja. Ko najdemo način, ki ustreza tako lastniku kot psu, se lahko lotimo vedno težjih izzivov in si zastavljamo vedno nove cilje. Ob vsem tem pa bomo krepili svoj odnos s psom.
Pišeta: Jure Pribičevič in David Pogačnik www.alfakan.si
