Dragica Haramija

Preden sva se začela pogovarjati, sem prebrala slikanico Barbare Simoniti in Petra Škerla Andrej Nespanec.

Na leto izide približno 350 slovenskih mladinskih knjig, s ponatisi vred. Veliko je slikanic in igralnih knjig. Približno 250 sem jih morala obvezno prebrati v zadnjih šestih letih, ko sem predsedovala komisiji Večernice, najpomembnejše nagrade s področja mladinske književnosti. Vendar morate vedeti, da je v tem naboru približno 150 slikanic, ki jih lahko preberem tudi do 20 na dan.

Bom, vendar mi vsega slabega ne bo treba prebrati do konca. Poleg tega berem izbrana prevedena dela in ob večerih seveda tudi literaturo za odrasle, kar ločim od svojega službenega branja.

Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana že vrsto let izdaja publikacijo, v kateri ocenjujejo celotno lanskoletno produkcijo, ki s prevodi vred obsega približno tisoč naslovov. Iz tega kataloga izhaja, da je približno ena tretjina knjig dobra, tretjina je povprečna, tretjina pa slaba.

Navdušila me je knjiga Sedem minut za polnoč avtorja Patricka Nessa. Govori o 12-letnem dečku, ki mu umira mama. Tematiko smrti obravnava na način, ki je v mladinski literaturi poprej nisem poznala. Stiska fanta pripelje do skrajnosti, da si želi mamine smrti, in ko to ugotovi, ga je sram, strah, spoznava široko paleto čustev, s katero se srečamo vsi, ki se znajdemo v podobni tragični situaciji, torej ko si želimo, da se trpljenje bližnjega konča.

Smrt je odmaknjena od sodobnega človeka, še posebej od otrok. Zato je v sodobni literaturi veliko bolj tabuizirana, kot je bila pred 50, 100 leti, ko so skupaj živele tri generacije v razširjenih družinah in so ljudje od malega spoznavali človekov življenjski cikel.

Seveda jih ne boste brali majhnim otrokom, čeprav o literarnih delih, ki so bila napisana pred dvesto leti ali več, ne moremo soditi po merilih sodobne družbe. Vendarle pa te pravljice v osnovi pripovedujejo o tem, da je tisti, ki je dober, na koncu nagrajen.

Pred kratkim smo se pogovarjali s študenti, kako hecno je gledati znanstvenofantastične filme izpred 20 let ali več, ki mnogokrat delujejo naivno. Podobno je tudi v mladinski literaturi. Smešno je, če najstnik v knjigi hiti k telefonski govorilnici, da bi poklical domov. Zdaj imajo že vsi mobilnike, zato težko sprejemajo nekaj, kar je bilo v naši generaciji še samoumevno.

V osnovnih šolah je lani v Sloveniji in v zamejstvu deloval 6401 mentor, bralo pa je okrog 150.000 otrok.

Tega podatka nimam, ker je bralna značka v predšolskem obdobju organizirana drugače. Rečemo ji bralni nahrbtnik, ciciuhec in podobno, a predvidevamo, da sodeluje v gibanju za spodbujanje branja vsaj polovica predšolskih otrok. V srednji šoli pa so ustanovljeni bralni klubi. Pri bralni znački smo, pod vodstvom Tilke Jamnik, pravkar pričeli tudi akcijo medgeneracijskega branja, v kateri bodo moji študentje brali v 12 domovih starostnikov. Marsikje so šli v drugačno medgeneracijsko branje, v okviru katerega otroci, učitelji in starši berejo isto knjigo in se nato o njej pogovarjajo.

Sodelujemo s splošnimi knjižnicami, ki najbolje poznajo svoje bralce in pripravljajo priporočilne sezname. Na teh seznamih ni najbolj lahkotne literature, kar se mi zdi zelo posrečeno.

Podatki kažejo pozitivne trende. Za bralno značko berejo na 99 odstotkih šol, čeprav menim, da dejansko berejo na vseh, le da nam nekatere šole niso pravočasno posredovale podatkov. Berejo skoraj vsi otroci v prvem in drugem triletju, v tretjem malo manj, v povprečju bere 75 odstotkov osnovnošolcev, kar je bistveno več kot pred leti. Približno 40 odstotkov osnovnošolcev bere vseh devet šolskih let, torej postanejo zlate bralke/zlati bralci.

V srednjih šolah število bralcev upade, saj branje ni več privlačna prostočasna dejavnost. Poleg tega imajo mladostniki manj prostega časa in več domačnega branja. Mi pa učitelji povedo, da mladi v srednjih šolah še zmeraj zelo radi posegajo po mladinski literaturi in jo predstavljajo v svojih referatih.

Ne. Zavzemamo se za to, kar sta že leta 1960 zapisala ustanovitelja bralne značke, Stanko Kotnik in Leopold Suhadolčan: osnovnošolec naj bi brali kakovostno sodobno literaturo, ki se razlikuje od kanona domačega branja.

Vse literature v slovenskem jeziku je na bralnikih malo, ne zgolj mladinske. Tista, ki je, pa stane približno enako kot v tiskani obliki. To bo najbrž vedno težava slovenskega knjižnega trga.

Najbrž. Ko je bila Ljubljana leta 2010 svetovna prestolnica knjige, je bilo veliko predavanj o knjigah v novih medijih. Tam sem izvedela, da so v ZDA z bralniki sprva ciljali na mlado populacijo, nato pa se je izkazalo, da so njihovi najboljši odjemalci starejši, ki so ugotovili vse prednosti bralnikov, med drugim to, da si lahko na njih povečajo besedilo.

Ampak medij zame ni pomemben, pomembna sta vsebina in način izbirnega branja, ki ga mladostniki bolje obvladajo od starejših generacij. Dejstvo je tudi, da so še pred petimi leti napovedovali, da bo leta 2018 prvič več kot 50 odstotkov gradiva na elektronskih nosilcih, na letošnjem frankfurtskem sejmu pa je bilo rečeno, da se ta delež ne povečuje tako skokovito in da je zdaj šele dobra desetina leposlovja izdana v elektronski obliki.

Knjižnice se zagotovo trudijo, da kakovostna literatura čim prej pride do mladih bralcev. Seveda se pozna pomanjkanje denarja in se zato zmanjšuje nabava knjig istega naslova. Ne glede na to knjižnicam še uspe kupovati kakovostno literaturo, kar pa ni nujno skladno s splošnim bralnim okusom.

Pokojni Kajetan Kovič je z Mačkom Murijem postavil nesmrtni spomenik mladinski literaturi, ne pozabimo na poezijo Toneta Pavčka, Nika Grafenauerja, ki je s Pedenjpedom ustvaril svet, v katerem otroštvo ni samo nekaj lepega in dobrega. Ali otroški opus Daneta Zajca in pravljic Svetlane Makarovič.

Po letu 1991, ko so se povsem spremenile založniške razmere, so se avtorji veliko bolj specializirali, eni za mladino, drugi za odrasle, kar pa ne pomeni, da se njihove poti ne križajo več. Precej avtorjev, ki veljajo predvsem za mladinske, na primer Bina Štampe Žmavc, Slavko Pregl, Dim Zupan, Janja Vidmar, piše tudi za odrasle. Dušan Dim je za nagrajeno Distorzijo izjavil, da ni imel v glavi naslovnika, ko jo je pisal, čeprav je glavni lik Piksi dijak prvega letnika srednje šole. In obrnjeno: če je otrok glavni literarni lik, to še ne pomeni avtomatično, da delo spada v mladinsko literaturo.

Menim, da ne. V Sloveniji imamo čuden odnos do nje, kakor da je nekaj manjvrednega, čeprav je to književnost, s katero otrok začenja brati in morda postane bralec za vse življenje.