Hu, nehvaležno vprašanje. Najkrajše rečeno je to portal, ki se ukvarja s poglobljenimi zgodbami tako, da posameznim primerom oziroma problematiki sledimo od začetka do konca. Ko pišemo o nekem družbenem problemu ali nepravilnosti, ne povemo samo, kaj je problem, ampak tudi, kako se ga da rešiti in kdo je odgovoren za to rešitev. Sestavni del našega načina dela je ob tem, da pišemo redna nadaljevanja posameznih zgodb. Ne držimo se torej nenapisanega pravila, da se o nečem sme govoriti tri dni, potem pa ni več zanimivo. Mi spremljamo zgodbo od začetka do konca, čeprav tudi nam podatki kažejo, da je začetek neke zgodbe bolj bran od nadaljevanj, četudi se morda izkaže, da se določeni problem – morda tudi zato, ker smo o njem pisali – rešuje.
No, tudi tradicionalni mediji vsaj nekatere zgodbe spremljajo dalj časa, ne le tri dni. Kaj je tista razlika, po kateri je mogoče prepoznati podcrto.si?Če dam denar za Dnevnik ali Delo, ne vem, ali bom v njem našel eno takšno poglobljeno ali dalj časa spremljano zgodbo ali nobene. Mi bo žal za tisti denar ali ne? Nočem reči, da česa takšnega v medijskem mainstreamu sploh ni, je pa tega bolj malo. Poleg tega mi veliko delamo s podatkovnimi bazami in poskušamo vizualizirati določene stvari, česar večina medijev ne počne. S tem sem hkrati povedal, da veliko truda namenjamo pridobivanju samih podatkov, mimo tega, kar običajno pride novinarjem na mizo ali »pod roko«. To pomeni, da zakon o dostopu do informacij javnega značaja jemljemo resno, pri čemer je prva faza kajpak to, da veš, kaj zahtevati.
Torej ne gre za to, da bi odkrivali prikrito, ampak to, kar je že javno, le da, pogojno rečeno, tradicionalni mediji iz tega ne znajo narediti, kar bi lahko?Ni povsem tako, saj, ponavljam, moraš vedeti, kaj zahtevati, vedeti moraš, da določen dokument obstaja. Za to potrebuješ bodisi žvižgača, ki te na dokument opozori, bodisi moraš imeti dovolj znanja. Podatki so javni, niso pa objavljeni in včasih ni lahko ugotoviti, da so sploh zbrani. Naj ponazorim s primerom inšpekcijskega pregleda pekarn. O njem je napisano zbirno poročilo in praviloma se mediji zadovoljijo s tem. Kajpak pa morajo obstajati tudi inšpekcijski zapisniki, in če zanje zaprosiš, lahko ljudem poveš, v katere pekarne je bolje ne zahajati. Poleg tega obstajajo dokumenti, ki jih državni organi niti pod razno ne želijo dati iz rok in tudi zelo malo ljudi ve, da sploh obstajajo.
Vaš koncept »nekomercialnega medija za državljane« je v vsebinskem in poslovnem pogledu blizu najbrž najbolj znanemu svetovnemu projektu te vrste Propublici.Kajpak nismo odkrivali in še manj odkrili tople vode in smo kakšno reč pobrali še kje drugje. Poleg tega je bila pomembna okoliščina dejstvo, da poznamo veliko itejevcev, programerjev, ki nam pomagajo in od katerih smo se učili obdelave podatkov. Težko razumem, zakaj takšnih profilov drugi mediji ne potrebujejo, morda zato, ker novinarji za odgovorno obdelavo podatkov nimajo časa. To pa spet vzvratno vpliva na zaupanje virov in nemara tukaj nastane eden od začaranih krogov, v katerih so se znašli mediji.
Na drugi strani podcrto.si, drugače kot tradicionalni mediji, ne ponuja »čustvenega elementa«, ne obravnavate konkretnih ljudi, vaše zgodbe pa nimajo »pripovedi«.Ne bi se strinjal s tem. Podatki so morda res suhoparni, njihova obdelava pa dolgočasna, ampak ko iz njih dobiš trende ipd., je vsekakor treba iz tega narediti zgodbo po vseh pravilih novinarske obrti, kar pomeni, da je poznavalce ali pristojne treba vprašati tudi za razlago, utemeljitev, njihovo plat itd.
Bodiva malce konkretnejša, recimo na primeru dosjeja kriminal.Mi smo vzeli podatke o prijavljenih kaznivih dejanjih na vseh policijskih upravah, to je okrog 120.000 vsako leto, od leta 2001. Iz tega smo potegnili podatke o nasilnem kriminalu in naredili zemljevid števila nasilnih kaznivih dejanj na 10.000 prebivalcev po upravnih enotah. Že ta podatek bralcu omogoča, da se vpraša, zakaj pa je okrog mene, v moji upravni enoti, toliko kriminala; omogoča mu, da zastavi vprašanja svojemu poslancu, pristojnim itd. To so takšni podatki, o katerih sem govoril prej: obstajajo, a nihče jih ni zbral in analiziral. Smo pa te podatke, tudi v sodelovanju z Dnevnikom, še sami analizirali in poskusili poiskati odgovor na vprašanje, kaj bi bilo tam, kjer so razmere slabe, treba storiti, da bi bile boljše. Izkazalo se je, da ni enega, dveh ali treh elementov, ki bi pojasnili razlike v stopnji kriminalitete: Podravska regija, denimo, je razmeroma revna in ima razmeroma visoko stopnjo, Prekmurje je socialno še slabše, pa ima nizko stopnjo kriminalitete; Jesenice imajo razmeroma velik delež neslovenskega prebivalstva in nizko, Velenje z nižjim deležem neslovenskega prebivalstva pa visoko stopnjo. S pravilnim branjem podatkov in dodatno analizo je tako mogoče ovreči tudi določene predsodke ali stereotipe. A če morda doslej nisem poudaril, naj tukaj: podatke je treba obdelovati in analizirati odgovorno.
Ta poudarek me je spomnil na to, da ima podcrto.si kot, kolikor vem in naj rečem zelo previdno, eden redkih slovenskih medijev lasten etični kodeks.Prav včeraj sem pisal častnemu razsodišču pri DNS glede določenega problema in so mi odgovorili, da bodo to obravnavali in mi odgovorili konec meseca. Gre za vprašanje pravice do odgovora nekoga, ki ga »nabiješ« v članku, ni pa imel možnosti, da bi pred tem pojasnil svojo plat. V slovenskih medijih je to pogosto videti tako, da novinarji opoldne pošljejo vprašanja in naslovniku sporočijo, da hočejo odgovore do popoldne, potem pa članek s hudimi očitki ali obtožbami objavijo s pripombo, da odgovorov do konca redakcije niso dobili. Takšna praksa je po mojem mnenju v nasprotju s 3. členom kodeksa. No, po našem kodeksu mora imeti oseba, na katero letijo očitki, za odgovor vsaj tri delovne dni od trenutka, ko smo mu postavili vprašanje. Na drugi strani naš kodeks prepoveduje avtorizacijo izjav v člankih oziroma avtorizacijo dovoljuje le pri intervjujih in z njo popravke le, ko gre za dejstva. Imeli smo že sogovornike, ki so bili nad tem presenečeni, češ da jim vsi drugi novinarji dajejo v avtorizacijo tudi cele članke.
Vaša vsebina je prosto dostopna, nedavno ste končali prvi krog zbiranja donacij od bralcev, oglasov nimate, kakšen je torej vaš poslovni model?Takšnega portala z oglasi ni mogoče financirati, ker nima dovolj obiska, poleg tega bi se lahko kdaj z oglasi, s konkretnim oglaševalcem, znašli v konfliktu interesov. Plačljivost člankov bi nam na drugi strani omejila doseg, zato smo šli na model donacij. Če se vam zdimo relevantni in nas želite brati, nam vsak mesec po svoji zmožnosti donirajte določen znesek. Vendar, kot rečeno, članki naj bodo dostopni vsem, tudi tistim, ki nam niso ničesar prispevali. Tudi po tem se razlikujemo od, recimo, Dela ali Dnevnika, ki praviloma zakleneta vse družbeno relevantne članke.
Drugače kot podcrto.si, ki je zavod, sta založnika omenjenih časopisov gospodarski družbi.Ja, seveda, a mi je s stališča demokracije, družbene odgovornosti pač žal, da določene vsebine zakleneta.
Kako daleč po vaši oceni lahko seže ta poslovni model?No, mi želimo dolgoročno dobiti večino denarja za svoje delovanje od bralcev. Hvaležni smo podjetjem, ki so nas v tej fazi podprla, ampak od tega nočemo biti odvisni, prav tako pa se ne želimo vzdrževati s sredstvi različnih razpisov. S sredstvi, ki smo jih zdaj zbrali, želimo do naslednje pomladi razširiti ekipo, v njej je kot stalni član poleg mene zdaj Taja Topolovec, in povečati število objav. Za to smo zbrali približno 17.000 evrov, od tega od »neznanih« bralcev, torej ljudi, ki jih ne poznamo, 2000 evrov. To bo še vedno pilotna faza, v kateri bomo na naslednji stopnji ugotavljali, kaj je in kaj ni mogoče, poleg tega pa se bomo potrudili dvigniti raven prepoznavnosti. Marca prihodnje leto bi nato začeli novo kampanjo, med katero bi poskušali zbrati več sredstev od bralcev, cilj je šestkratnik sedanjega zneska. Če se nam bo posrečilo, če bomo torej v naslednjega pol leta dovolj dobri in s tem prepričljivi oziroma relevantni za bralce, bomo nadaljevali, če ne... bomo nehali.