V vse bolj neusmiljenem svetu športnega profesionalizma si je težko predstavljati, da lahko načrte najboljšim pokvari amater. A prav to uspeva strelcu v trapu Boštjanu Mačku, ki je nase resneje opozoril že na olimpijskih igrah v Londonu, ko je s sedmim mestom poskrbel za eno najprijetnejših slovenskih presenečenj. Misli Prekmurcu v britansko prestolnico, ko mu je za veliki finale zmanjkal vsega en glinasti golob, občasno še vedno odtavajo, a kot pravi, se pri tem zaloti vse redkeje. V svoji glavi ima namreč že začrtan nov cilj, in sicer nastop na olimpijskih igrah v Riu leta 2016. Vendar pa bo moral pred tem najprej izpolniti olimpijsko kvoto, kar bo po sezoni, ki jo je sklenil z 21. mestom na SP v Granadi, vse prej kot enostaven podvig.
»S sezono nisem najbolj zadovoljen. Bila je polna vzponov in padcev, vse pa je bilo posvečeno prav svetovnemu prvenstvu, ko so se že podeljevale prve kvote. A prihodnja sezona bo še veliko zahtevnejša in pestrejša. Na sporedu bo sedem tekem, na katerih bo treba ohranjati visoko formo,« pravi Maček in ocenjuje, da se bo v Rio bržkone težje uvrstiti kot v London, saj je konkurenca zelo ostra. »V slovenskem merilu sem pravzaprav dosegel že vse, zato mi edino motivacijo in življenjski izziv predstavlja nastop v Braziliji. Šele ko mi bo to uspelo, si bom začel postavljati cilje ali se dosežku iz Londona približati ali pa ga celo preseči.« Kljub temu da načrti 42-letnika za zdaj še ne segajo dlje kot do leta 2016, je pred njim zagotovo še kar nekaj tekmovalnih let. Za strelce v trapu ni prav nič nenavadnega, če tekmujejo tudi po abrahamu. V strelstvu namreč ogromno štejejo izkušnje, čeprav ne gre zanemariti niti telesne pripravljenosti, ki jo raznašalec kruha ohranja na zelo zanimiv način. »Imam službo, v kateri sem vsak dan v gibanju. Prelagam kruh in vreče moke, ogromno sem tudi za volanom, zaradi česar moram biti ves čas zbran. Skupek vsega je zato verjetno kar dobra priprava na tekmo, čeprav je treba seveda zraven še nekaj dodati.«
Da bi se Maček odrekel svoji službi in se posvetil izključno streljanju glinastih golobov, se zdi nerealno, saj je njegova disciplina ena redkih, kjer tekmovalci še vedno ne prejemajo denarnih premij. »Na svetovnih pokalih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah ni nagrad, tako da nam ni lahko. Zakaj je tako, še sam ne vem. Tudi sponzorje je težko dobiti, zlasti v današnjih časih. A pri meni nekaj denarja primakne strelska zveza, nekaj klubi, večina pa gre iz lastnega žepa,« razloži Maček, ki zaradi skromnih finančnih sredstev trenira na lastno pest. »Na začetku me je treniral oče, pozneje pa sem postal samouk. Že 10 oziroma 15 let počnem vse sam,« pojasni strelec, ki se mu je tudi na olimpijske igre uspelo uvrstiti brez pomoči trenerja, kar daje njegovim uspehom še toliko večjo veljavo. »V veliko zadovoljstvo mi je kosati se s profesionalci, ki v življenju ne počnejo drugega, kot streljajo glinaste golobe. Če jim pridem blizu ali jih premagam, pa je veselje še toliko večje,« še pristavi.