Danes pa pitje vina vse bolj postaja vrhunska umetnost in odmeven dogodek. Vsebinsko in cenovno. Temu sta se bliskovito prilagodila tudi vinska in komercialna znanost. Vina so, sodeč po vseh sodobnih opisih njihovih značilnosti, pridobila vinopivcem doslej neznane vonjave in (pri)okuse, temu primerne pa so cene žlahtne kapljice. Ni več dovolj dvigniti kupico proti luči in po dramatičnem premolku in tihem cmokljanju zbrani družbi poznavalsko naznaniti, da je tekočina, proizvajalca tega in tega, okinčana s temi in temi medaljami, jantarne barve in da ponuja žametni, jeziku in grlu prijazen okus, v katerem je diskretno skrit okus po grozdju. Takšna ekspertiza danes zadošča za namizna vina, katerih konzumenti sodijo v spodnji srednji razred ali pa so brezposelni, in za gasilske veselice ter so tudi cenovno poden – tri evre v rinfuzi.
Kratko malo, ne gre buteljčnega vina, vrednega zajamčene minimalne plače, zmerjati z oceno v slogu »je iskreče rubinaste barve, mehke cvetice z vonjem po senu, kiviju in rdeči kraški prsti«. Gostitelj, ki bi postreženo vino pospremil s takšno bedno oceno, bi se samo osmešil. Ker pa se v sodobnem svetu tisti, ki lahko petičnim gostom ponudijo vino v vrednosti garsonjere, res nimajo časa izuriti v sommelierski umetnosti, jim priskočijo na pomoč prodajalci. V verigi svojih trgovin resda prodajajo cenene špagete, cenene sokove, v katerih je še najmanj sadja, polnilnike akumulatorjev za sedem evrov in otroške gumijaste škornje, a se po novem razumejo tudi na vrhunske izdelke boga Bakhusa in na reklamnih letakih podarjajo podrobna pojasnila o vizualnih, vohalnih in okušalnih lastnostih vina. Če kupec morda teh ponesreči ne bi sam zaznal.
Seveda, beremo, gre za izključno fantastična uvožena vina, kar je vidno že z nalepk. Na njih ne sme manjkati napis chateau bla bla, torej ime francoskega gradu, okrog katerega raste čudežna trta. Hkrati je z višjo ceno v vinu več neverjetnih okusov in vonjav. Vsa ponujena vina imajo čudovito teksturo in barvo, v cenejših pa je mogoče zaslediti cvetico sveže breskve, rumenega sadja (ne piše, ali gre za banane ali limone), vonj po svežem lesu (novem pohištvu?), rdečih sadežih (katerih, je prepuščeno domišljiji kupca) in maslu. Pri štirikrat dražjih vinih zasledimo celo vonj po tobaku in praženi kavi. V nobenem pa ni čutiti grozdja, ker je to očitno lastnost cenenih vin. Ko v trgovine pridejo tista res najdražja, predvidevam, da bodo poznavalci v njih zaznali tudi vonj po usnjenih sedežih v mercedesu razreda C in okus tikovine na jahti, prek katere je pljusknil val južno od Kornatov. Če ne, jim bodo pri tem z veseljem pomagali trgovci s podrobnimi navodili na reklamnih letakih. Da jim ne bo treba prijaviti, da je vino zgolj odlično, in se pri tem od sramu ugrezniti v tla.
