Zemljo jemlje vrag, in sicer v obliki sneti, ki uničuje kmetijske pridelke, in viharjev prahu, skratka svet je na tem, da postane puščava. Nikjer ni več videti kakšnega mesta, vidimo samo še kmetovalce, celo nekdanji pilot Nase Cooper je postal to. Toda sodeč po tehnologiji, ki je v rabi (računalniško vodeni kmetijski stroji, droni), to ne more biti prav daleč, ta puščavska perspektiva sveta, sicer locirana nekje v ZDA, mora biti v prav bližnji prihodnosti. In prihodnost je tisto, za kar v tem filmu, Medzvezdje (Interstellar) Christopherja Nolana (avtorja Izvora, trilogije o Batmanu idr.), seriozni in »težkokategorni« znanstveni fantastiki, ki se meri s Kubrickovo Odisejo 2001, tudi gre. Za prihodnost človeštva, kajpada, ki mu je film vendarle našel rešitev, toda ne več na Zemlji, z njo je konec (pobralo jo je že v Trierjevi Melanholiji), marveč nekje onstran črne luknje, v drugi galaksiji, v peti dimenziji, novi kozmogoniji, oprti na Einsteinovo teorijo relativnosti.
V tem filmu gre namreč že hudo zares, vesoljsko potovanje pionirske oziroma reševalne ekipe v tehnološkem pogledu ne le presega vse, kar je ustvarila znanstvena fantastika (ta pa je bila vselej glavni laboratorij filmske tehnologije), marveč je videti že tako »fantastično« realistično – morda sorazmerno z realizmom tuzemske katastrofe –, kot da gre za dejanski projekt Nase (ne le v filmu, v katerem so si zadevo res omislili Nasini fiziki), o katerem lahko presojajo samo še znanstveniki (kar so pri časopisu The Guardian res storili in povabili profesorja astrofizike Roberta Trotto, ki je pohvalil nekatere rešitve v filmu, kot sta krožna oblika vesoljske ladje Ensurance in površina nekaterih planetov, zato pa je bil zelo kritičen glede same možnosti medzvezdnega potovanja in še posebej glede »zaobidenja« črne luknje in vožnje skozi »črvnino«, wormhole, nekakšen vesoljski tunel, imenovan tudi Einstein-Rosenov most). Kaj torej preostane navadnemu filmskemu kritiku, če ne sama (in samo še) filmska zgodba in njeni liki. V njej pa se kljub tehnološko visoko razvitemu in obenem opustošenemu svetu marsikaj dogaja tako kot v kakšni pravljici o duhovih, vključno s tem, da jih odrasli zanikajo, če jim otroci, kot je Cooperjeva hčerka Morf, o njih pripovedujejo. Ampak prav ti Morfini duhovi oziroma njihova čudna znamenja v pesku Cooperja (Matthew McConaughey) tudi privedejo do skrivnostne Nasine postaje in do znanstvenega duha, fizika Branda (Michael Caine), prepričanega, da je rešitev človeštva v drugi galaksiji: tja je že poslal tri ekspedicije, Cooper pa naj bi pilotiral novo. In tako se začne to dobesedno osupljivo, »fantastično-realistično« vesoljsko potovanje z ekipo astronavtov, robotom Tarsom (ta z vgrajenimi programi duhovitosti, iskrenosti in drugih vrlin še presega Hala iz Kubrickove Odiseje) in Brandovo znanstveno hčerko Amelijo (Anne Hathaway), najprej skozi »črvnino«, na planet z vodo in valovi, visokimi kot gore, na katerem so že v drugi časovni dimenziji (nekaj ur na tem planetu je 23 let na Zemlji), in na bolj pust in kamnit planet, kjer iz hibernacije prebudijo astronavta Millerja, toda ta bi Cooperja in druge ubil, samo da bi se lahko vrnil na Zemljo. Na tem potovanju spet srečajo duhove, o katerih pa Cooper ugotovi, da to niso kakšna zunajzemeljska bitja niti bogovi, marveč ljudje sami, vendar v drugi, natančneje peti dimenziji, in on sam je eden izmed njih. Za povrh izvemo, da je lahko takšen duh, neizmeren in več kot vesolje, tudi ljubezen (ampak ženska: Amelijina ali tista Cooperjeve hčerke). In res, ko se Cooper v biblični starosti 120 let vrne iz »črvnine«, najde ljudi že preseljene na drug planet. Optimistično, ni kaj, toda če so ljudje že uničili staro Zemljo, ali jim bo uspelo kaj drugega na drugem planetu?