Včeraj je minilo deset let od smrti Jaserja Arafata, Nobelovega nagrajenca za mir in za nekatere junaka palestinskega boja za svojo državo, za druge terorista in skorumpiranega politika z nagrabljenim bogastvom.
Pred smrtjo je za Izrael in tudi za Združene države veljal za glavno oviro miru na Bližnjem vzhodu. Toda desetletje kasneje argument očitno ne drži. Mir je daleč. Letos je v Gazi potekal petdesetdnevni izraelski napad z več kot dva tisoč mrtvimi. Mirovni pogovori pod ameriško taktirko so vnovič zastali letos aprila zaradi vprašanj izpustitve arabskih političnih zapornikov, zamrznitve gradnje izraelskih naselbin in vsebine pogajanj. In spet je daleč tudi možnost zbližanja med samimi Palestinci. Med Fatahom, ki ga je soustanovil Arafat in ima oblast na Zahodnem bregu, ter med Hamasom, ki nadzira Gazo, je izbruhnil nov spor, zaradi česar so v Gazi celo odpovedali spominsko slovesnost ob Arafatovi smrti. Pretekli teden je pred domovi pripadnikov Hamasa v Gazi odjeknilo več manjših eksplozij, ena celo pri odru, kjer naj bi bila slovesnost v spomin na Arafata. Hamas je zato sporočil, da ne more jamčiti za varnost, palestinski voditelj Mahmud Abas pa je slovesnost odpovedal in za napade okrivil Hamas.
Sprta Hamas in Fatah sta se aprila letos sicer strinjala o oblikovanju skupne vlade. Po vojni v Gazi je bilo septembra dogovorjeno, da bo ta vlada od Hamasa prevzela nadzor mejnih točk v Gazi. To je bil pogoj Izraela, da dovoli uvoz gradbenega materiala v Gazo, da bi začeli obnavljati porušeno infrastrukturo. Toda do prenosa pooblastil ni prišlo, prav tako ni prišel prepotreben gradbeni material.
Smrt ostaja predmet polemik
Sama Arafatova smrt še vedno ostaja zavita v tančico skrivnosti. Izrael vztrajno in odločno zanika, da je imel kar koli opraviti z njegovo domnevno zastrupitvijo s polonijem. V očeh mnogih Palestincev pa je za Arafatovo smrt kriv prav Izrael.
Arafatu je postalo slabo 12. oktobra 2004. Skupina zdravnikov iz bližnjevzhodnih držav ga je neuspešno zdravila sedemnajst dni, nato so ga prepeljali v Pariz. Ugotovili so motnjo v strjevanju krvi, niso pa odkrili natančnega vzroka zanjo, ki se lahko skriva v raku, strupih, kovinah, drugih boleznih, kot je aids, in tako naprej. Direktor švicarskega Inštituta za radiacijsko fiziko je v reportaži Al Džazire leta 2012 dejal, da je v Arafatovih oblačilih, ki so vsebovala njegove tekočine, našel nepojasnjeno visoke vrednosti polonija 210. Arafatova soproga Suha je potem zahtevala njegov izkop, vzorce pa je analiziralo več inštitutov, ki so prišli do različnih ugotovitev glede polonija, polemika pa se je nadaljevala.
Rokovanje z Rabinom
Arafat je kljub mnogim kritikam leta 1993 simbolično segel v roko izraelskemu premierju Jicaku Rabinu na trati pred Belo hišo ob podpisu sporazuma iz Osla, ki je kasneje obema prinesel Nobelovo nagrado za mir. Dosegel je, da so Palestincem načelno priznali pravico do lastne države. Leta 2000 pa je na rezidenci ameriških predsednikov v Camp Davidu zavrnil sporazum o rešitvi ključnih vprašanj, ker je bilo po njegovi oceni Palestincem ponujeno premalo. Kmalu zatem je izbruhnila druga intifada, v ZDA je prišla na oblast Izraelcem bolj naklonjena vlada, sam Izrael pa se je odločil Arafata izolirati. Zadnji dve leti je bil zaprt v poslopju v Ramali, od koder mu Izraelci niso pustili oditi, vse do oktobra 2004, ko je odletel v pariško bolnišnico.