Tako blizu, a vendar tako daleč. To je misel, ki jo še kako dobro poznajo dirkači, ki jim je bilo usojeno biti drugi. Podprvak. Tolažilni naslov, ki se hitro izgubi v megli pozabe, kajti zares se v zgodovino športa vpisujejo le najboljši, le svetovni prvaki. In za dirkače, ki so znani kot izredni egoisti, kar je tudi nujno potrebno, če želijo uspeti v tem krutem in včasih brezobzirnem športu, je to najhuje. Izgubiti tako želeni naslov na zadnji dirki za vsega pol točke, točko ali dve. In zgodovina pozna nešteto primerov, ko se je dogajalo nemogoče. To se nam obeta tudi v letu 2014, ko bo odločitev o naslovu prvaka ponovno padla na zadnji dirki.
Težko je seveda opisati, kaj vse se je dogajalo v minulih desetletjih, kakšne drame na dirkališču ali v svojih glavah so doživljali vsi vpleteni, a rek, da je na dirkah vse mogoče, se je že neštetokrat izkazal za resničnega. Dirkači so enkrat poraženci, drugič spet zmagovalci. Lewis Hamilton se je pred letošnjo sezono dvakrat znašel kot glavni igralec v taki drami. Leta 2007 je v Braziliji prišel na dirkališče v vlogi favorita, njegov največji tekmec je bil takrat Fernando Alonso, na Ferrarijevega Kimija Räikkönena pa nihče dejansko ni resno računal. A smola je hotela, da je ravno Hamilton napravil najprej napako, nato pa ga je upočasnila napaka na menjalniku, s čimer je dirko končal šele sedmi, zmagal pa je Kimi Räikkönen. S tem se je Finec veselil zmage in tudi naslova svetovnega prvaka.
Massa prvak le nekaj sekund
Drama se je ponovila leto kasneje, le da to pot s srečnim razpletom za Britanca. Še nekaj ovinkov pred koncem dirke je bil le drugi, Felipe Massa, ki je slavil, pa je bil za nekaj mučnih sekund že svetovni prvak. A v zadnjem ovinku je Hamiltonu še uspelo prehiteti Tima Glocka, ki je s pnevmatikami za suho stezo komaj držal svoj dirkalnik na že mokrem asfaltu, in si tako res v zadnjem ovinku zagotovil dovolj točk, da je postal prvak. Felipe Massa še dolgo časa ni mogel verjeti, da se to res dogaja, in še danes ni pozabil, da je bil svetovni prvak, pa čeprav le za nekaj deset sekund.
Svojo slovito zmagovalno pot do sedmih naslovov svetovnega prvaka, ki jih je osvojil v enajstih sezonah dirkanja, je Michael Schumacher začel leta 1994, in to z veliko črno piko, ki mu jo prenekateri niso nikoli oprostili. Na zadnji dirki v Avstraliji je bil njegov največji tekmec Damon Hill, oba sta imela enake možnosti, a v enem od ovinkov je Schumacher zapeljal s steze in se pri vračanju na njo namerno zaletel v Hilla. Čez leta je v javnost pricurljala celotna zgodba, saj je takratni vodja Benettona Flavio Briatore Nemcu v tistem trenutku prek radijske zveze zavpil: »Zaleti se vanj!«. In se je, pri čemer je slednjemu zvilo vpetje kolesa in je moral, čeprav je nadaljeval, krog kasneje odstopiti. Schumacher je tako postal prvak s točko prednosti.
Podoben manever se mu ni posrečil leta 1997. Jacques Villeneuve v williamsu je bil celo sezono trd oreh, Kanadčan nikoli ni posebno spoštoval Schumacherja in je komaj čakal, da mu lahko pokaže zobe. In jih je, na zadnji dirki sezone v Jerezu. Dolgo časa je vozil tik za njim, potem pa ga povsem presenetil in začel prehitevanje. Schumacher je skorajda nagonsko skušal zapreti ovinek, a je bil prepozen, trčil je z Villeneuvom in potem obtičal v pesku, Villeneuve pa je nato prvi dve mesti podaril dirkačema McLarna Miki Hakkinenu in Davidu Coulthardu, saj je njemu zadostovalo tretje mesto za osvojitev edinega naslova prvaka. Zaradi tega manevra so kasneje Schumacherju celo odvzeli naslov podprvaka.
Najtesnejša odločitev leta 1984
Najtesnejša je bila v celotni zgodovini sodobne formule 1 odločitev o prvaku v sezoni 1984. Zaradi močnega dežja v Monaku dirkači niso mogli odpeljati 75 odstotkov krogov, zato so takrat podelili le polovične točke, zmagovalec te dirke je bil Alain Prost, ki je dobil namesto devet le 4 točke in pol. In to se je kasneje izkazalo za ključno. Na zadnji dirki je imel njegov ekipni tovariš Niki Lauda precej slabe karte v rokah, Prost je bil v odlični formi, čeprav je za Avstrijcem zaostajal 3 točke in pol. Na dirki je Prost premočno vodil, Lauda je bil tretji, ko se je osemnajst krogov pred koncem Nigel Mansell zavrtel s steze, s čimer je Lauda podedoval tako potrebno drugo mesto in na koncu Prosta prehitel za pol točke. Prost je postal prvak naslednje leto, a kljub vsemu temu odnosi med njima nikoli niso bili zastrupljeni.
Leta 1976 pa Lauda ni imel toliko sreče. No, imel jo je, ker je preživel grozljivo nesrečo s požarom na Nürburgringu, a je moral manjkati na dovolj dirkah, da si je James Hunt privozil nekaj novih točk. Na zadnji dirki je Lauda v hudem dežju sredi dirke zapeljal v bokse in dejal, da je enostavno prenevarno dirkati v takih pogojih. »Moje življenje je vedno več kot naslov prvaka,« je takrat dejal, s čimer je prvak postal Hunt, konstruktorji naslov je pobral Ferrari, a Enzo Ferrari je bil nad Laudovo reakcijo tako razočaran, da je Avstrijcu tudi naslednje leto, ko je postal prvak, ni oprostil.
