Večna želja Petra Gabriela je (bila), da bi spreminjal koncept spektakla po vsakem špilu. Vedno je namreč stremel k temu, da bi gledalca ujel povsem nepripravljenega, da pred vstopom v dvorano le-ta nikdar ne bi vedel, kaj ga na odru čaka. Seveda je to skorajda nemogoče in povezano z ogromnimi stroški, a Peter se ne neha truditi s presenečenji, da bi obiskovalce koncertov popeljal v svet svoje bujne domišljije. Še preden je stopil na samostojno pot, je vse - celo svoj matični bend Genesis - presenečal s scenskimi potezami, od preoblačenja v razne kostime do vpenjanja na žice ter preletavanje odrov. Marsikaj bi mu lahko zavidali celo Pink Floyd. Takšne koncepte je razvijal naprej, zatorej ni bilo nikakršno presenečenje, da je zložil glasbo tudi za nekatere predstave priznanega šova Cirque de Soleil. Peter je vedno znal poiskati nevsakdanje izzive, ki so prav z njim pozneje dobili »legitimnost« popularni kulturi, in včasih tudi prešli iz okvirjev zdravega okusa. V prvi vrsti gre za promoviranje glasb sveta še v času, preden so postale zahodni kliše, s čimer se je posul tudi Gabriel sam. Nekaj podobnega je pravzaprav izkusil tudi na svoji koži, saj je bil vsak njegov album skorajda po pravilu pričakan z dobršno mero zadržanosti, da bi nekaj trenutkov kasneje zaplul v uspešne vode, ne ravno v mainstream, temveč na vzporedni tok. Prvič se to ni zgodilo z albumom So, ki je izšel maja 1986.
Da je znova nekaj drugačnega v zraku, je dal vedeti že »obstoječi« naslov albuma: do tistega trenutka namreč, je Peter vse svoje štiri solistične albume naslovil po sebi, ker jih je smatral kot rezultanto enega in istega avtorja, in so jih kasneje mediji - zaradi lažjega enciklopedičnega razločevanja – naslovil po motivih na naslovnicah (Car, Scratch, Melt, Security). Tokrat je že z naslavljanjem dal vsem jasno vedeti - kot, da bi že vnaprej slutil svoj komercialni preboj -, da se temu tako streže. So je Petra Gabriela in njegov neskriti hommage programu soulovske založbe Stax izstrelil proti in na sam vrh lestvic po svetu, čemur je s tehniko stop-motion pripomogel tudi revolucionarni videospot Sledgehammer. Slednjega do dandanes še ni nihče prehitel po pogostosti predvajanj. Dobro, kaj dobro, odlično so bile sprejete tudi ostale skladbe na albumu, zlasti (video) sorodnica »macoli« Big Time ter senzibilni duet s Kate Bush Don't Give Up. Zaključna This Is the Picture pa obstoji kot lepljenka s skladbo Excellent Birds Laurie Anderson. So je predstavljal takšen uspeh, da si je Peter vzel celih šest let, da je posnel nadaljevanje Us (1992).
Petindvajset let kasneje se je odločil zgodbo ponoviti oziroma povedati še enkrat. Zakaj, mislim, da ni potrebno dodatno obrazložiti. No, če malce izračunamo, je vmes minilo več kot četrt stoletja, Peter Gabriel pa še kar vztraja pri So programu. To mu sicer ni v navadi, vendar se jubilejna turneja kar noče in noče končati. V vztrajanje ga je zagotovo »prisilil« tudi odličen odmev in vrsta glasbenikov, ki so z njim na odru. V tem je znova izpadel posebnež, saj se je potrudil zbrati ekipo, ki se je med februarjem in decembrom 1985 zbirala v studiu postavljenem v hiši Aschombe v Swainswicku in na trakove zabeležila deveterec skladb, ki zaokrožajo album. Na žalost brez Kate Bush, seveda, zato pa z Davidom Rhodesom, Tonyjem Levinom, Davidom Sanciousom in Manujem Katcheom. Prav tako se ni potrebno bati, da po dobri šolski uri – kolikor traja album – odkorakal iz odra. Koncert se namreč začne s prerezom največjih označevalcev (Shock the Monkey, Games Without Frontiers, Digging in the Dirt, Come Talk to Me, Solsbury Hill) in zaključi s Biko. S seboj pripelje tudi svojo tehnično ekipo, ker se vsak koncert beleži in si ga pozneje poslušalci za zmerno ceno lahko privoščijo kot uradni »bootleg.« Preverjeno iz prve roke pred dobrim letom.