Sicer pa je roman poln blagih presenečenj, kakršna je prostodušnost, ganljiva celo za tipičen ženski roman: »Tako oblečena se počutim nategljivo, in če se počutim nategljivo, mi samozavest nekoliko naraste.« Pa ne, da je Taji sicer manjka. Grosupeljska različica Carrie Bradshaw je kot zapozneli odmev mita o garaških Slovencih. Tako je zaposlena s pisanjem medijskih sporočil, da ji zmanjkuje časa za vse razen za priložnostni seks. Čtivo nacionalne pomembnosti, ki bi moralo iziti s subvencijo. Za nameček je državotvorno v razgaljanju mentalnega profila piarovca, ki si je poklic izbral, da bi bil stalno v luči pomembnežev in se z njihovo pomočjo vzpenjal po karierni lestvici. Jasno, država je v takem govnu prav zato, ker zanjo dela preveč ljudi, katerih edini talent je ta, da znajo poravnati robove v wordu. Izjemno antropološko čtivo, skratka.
Omeniti velja slogovno bravuroznost: ekipa previdno ubira strune medsebojnega sodelovanja, potna kaplja ne le polzi, pač pa je tudi nervozna, občutki so »pod-narekovaji-popolni«, tu in tam se vse dogaja »kot v dobro zrežirani kriminalki«. Navdihujoče. Če praktične uporabnosti čtiva Petje Rijavec sploh ne omenjam. Kot pravi junakinja: da postaneš piarovec, pomaga, če prebereš kako knjigo s področja odnosov z javnostmi, tj. največ tri, iz katerih prepisuje ostalih sto.
Priporočam vsem, ki jih zanimata življenje grosupeljskih japijev in miselnost povprečne slovenske piarovke, ki še malo ne zardeva, ko jo »napiči« novinar.