Prav do držav Vzhodne Evrope smo se vedno prezirljivo obnašali kot do manj razvitih. Ampak ne moremo biti tudi zadnji med zahodnoevropskimi državami, ki bodo priznale Palestino. Bomo po Madžarski dopustili, da to pred nami naredita še Italija in Avstrija? Ali pa če po prodaji neodvisnosti Mercatorja Hrvaški prodamo še prednost pri priznanju Palestine. Jezus!
Mercator je največji dosežek slovenske zunanje politike. Ko so v Sarajevu dan po podpisu pogodbe začeli snemati table Mercator in na njihova mesta postavljati napise Konzum, so Sarajevčani spraševali, zakaj so Slovenci prodali vse svoje nacionalne simbole. »Kdo vam je ukazal?« je bilo devastantno vprašanje uglednega bosanskega pesnika. Bosanci vedo, kako so v teh zgodbah pomembna simbolična dejanja. Še leto ali dve in v Bosni ne bo več nobenega znaka, da je Slovenija obstajala. Kriteriji so tukaj res nejasni. Slovenska zunanja politika se tradicionalno ne zgane, dokler ne dobi iz Bruslja zagotovila, da so se vse članice EU uskladile, in potem pogumno stopi v prvo vrsto. To je ravno tista politika brez vrednot, o kateri sedaj toliko slišimo.
Da Slovenija ni priznala Palestine v zadnjih dvajsetih letih, je razumljivo. Državi so vladali korumpirani režimi pragmatičnih politikov, ki so kot vrednote družbenega razvoja vpeljali fleksibilnost, konkurenčnost, inovativnost, tekmovalnost, produktivnost, iznajdljivost in dobičkonosnost. Idejo, da se splača živeti nad svojimi zmožnostmi, so zamenjali s prakso življenja globoko pod svojimi zmožnostmi. S tem so uničili še kar stabilno državo s spodobnim gospodarstvom in velikim mednarodnim ugledom. Že zaradi tega je pravično in zveličavno, da gredo vsi v zapor. V tej zgodbi ni nedolžnih. Že kardinal Rode, ki je imel ambicije restavracije knezoškofije, je sredi te norije ugotavljal, da smo zašli v veliko krizo vrednot. Tudi njemu nekaj let ne bi škodilo. Z vrednotami se ne gre hecati.
V srednjem veku se jim je reklo kreposti in so bile tri. Vera, upanje in ljubezen. Ko je razsvetljenstvo napovedalo vojno srednjemu veku, je šlo nanj s svobodo, enakostjo in bratstvom. Vera, upanje, ljubezen, enakost, bratstvo in svoboda so bile kar dober nabor kreposti, ki so oblikovale evropsko socialno državo in njeno politiko do sveta. Sedanje članice EU so v globalno ekonomijo vpeljale suženjstvo, vendar so ga s temi vrednotami tudi ukinile. Zavzele in ohranile so kolonije, vendar so jim pod pritiskom osvobodilnih gibanj tudi priznale samostojnost. Med vero in svobodo se to da narediti. Nabor vrednot med fleksibilnostjo in dobičkonosnostjo pa je sijajna formula, da celo državo in njene državljane prodaš v sužnost. Zelo težko pa je s temi vrednotami organizirati boj za ukinitev suženjstva.
Govor o vrednotah je zaradi tega tako zelo privlačen in politično učinkovit. Burka domišljijo z možnostmi, ki jih ponuja razvidna politika na podlagi razumljivih načel. Zato je učinek toliko bolj dramatičen, če gre zgolj za čenčanje.
V programskih načelih sedanje vladajoče stranke, ki se dotikajo naših donosov z zunanjim svetom, beremo »zavzemamo se za odprto družbo, ki deluje znotraj Evropske unije in se povezuje s svetom«. To ni nič novega, ampak simpatično zveni. Naslednji stavek je nekoliko bolj resen. »Menimo, da je pri tem slovenska država dolžna proaktivno uveljavljati, varovati, podpirati in razvijati lastne interese ter interese vseh naših ljudi tako doma kot po svetu.« Tudi to je še kar samoumevno. Bolj je podobno zaklinjanju, ker nobena politična sila vsaj javno ne razglaša, da bo sistematično delovala proti interesom lastnih ljudi doma in po svetu. A so te znamenite vrednote zgolj leporečje? Ne, v zadnjem stavku naletimo na nekaj lepih besed. »Država mora pri tem dosledno sodelovati z drugimi akterji mednarodne skupnosti za dosego globalnega miru in pravičnosti, ki temeljita na človekovem dostojanstvu.« To je odgovor, ki ga mora izreči miss sveta, ko jo vprašajo, kaj je njena največja želja. »Mir na svetu.« Če isto reče država, mora to imeti nekakšne učinke. Še posebej, če so njene vrednote, kakor beremo v istem dokumentu, »pravna država, odgovornost do sebe, sočloveka in okolja, pravičnost in etični standardi«. In če so, kakor beremo naprej, podlaga takšni politiki »človekovo dostojanstvo, socialna in ekonomska varnost, strpnost, svoboda, medsebojno spoštovanje ter medgeneracijska vzajemnost in solidarnost«.
Karkoli od tega vzamete kot vrednoto, od človekovega dostojanstva, solidarnosti do pravne države in pravičnosti, je dovoljšen argument za takojšnje priznanje Palestine.
Drugače bomo začeli verjeti, da tako zunanja kot notranja politika nista utemeljeni na vrednotah in načelih, ampak na sedmih naglavnih grehih, od katerih nas že napuh, pohlep in požrešnost v prostem padu peljejo k Luciferju, Mamonu in Belcebubu. Tudi hudič ima svoje vrednote in načela.