Na podobne zgodbe smo se v zadnjih desetletjih navadili: samomor in pomoč pri samomoru je vsakdo, ki je to hotel, lahko gledal celo v neposrednem prenosu. Kar jo dela posebno, je mladost protagonistke, ki bi šele slabe tri tedne po svoji smrti dopolnila trideset let. Pomoči pri samomoru si želijo bolniki, ki so v povprečju stari čez sedemdeset let; mlade ljudi le redko prizadenejo bolezni, ki njihovo vero v nesmrtnost čez noč odplavijo s podatkom o končnem preostanku časa. Še šest mesecev, je izvedela Brittany, komajda odrasla ženska z dvema diplomama, ki je učila otroke v nepalski sirotnišnici, preživela nekaj časa v Indokini in Kostariki, zlezla na Kilimandžaro in s poroko pred dvema letoma šele stopila na konvencionalno življenjsko pot. Dva tedna pred smrtjo je z obiskom Grand Canyona odkljukala še zadnje načrtovano potovanje s svojega seznama.
Njena zgodba je povod, da zapišem tisto, kar nameravam že nekaj let: da sem spremenil svoje stališče in da podpiram uzakonitev zdravniške pomoči pri končanju življenja, če to zahteva umirajoči bolnik. Ne domišljam si, da bo moja spreobrnitev vplivala na javno mnenje; ta zapis sem preprosto dolžan vsem tistim prijateljem, bolnikom in neznancem, ki sem jih v minulih desetletjih prepričeval o nasprotnem. Ne soočam se z boleznijo, vsaj po svoji vednosti še ne, ki bi me spremenila zaradi osebne stiske. Še več: ne vem, kaj bom v takem primeru sam izbral. Ampak prav za to gre: ko gre za lastno smrt, mora vsakdo imeti pravico izbire. Ne gre za to, da argumenti, ki svarijo pred evtanazijo, ne bi bili tehtni; gre za to, da ima pravica do izbire večjo težo.
Najpogostejši argument nasprotnikov pomoči pri samomoru je, da bi se zaradi možnih zlorab kot družba znašli na spolzkem klancu. Izbira v osebnem interesu se lahko spremeni v občutek dolžnosti do družine in družbe ali celo v njun pritisk na bolnika, ki naj bi bil dolžan hitro umreti, da ne bi postal predolgotrajno čustveno in preveliko finančno breme. Ampak ali se res lahko sprenevedamo, da danes, ko je pomoč pri samomoru prepovedana, taki pritiski, družinski in družbeni, ne obstajajo? Ali ni povsem možno, da se zaradi prikritosti še lažje uresničujejo?
Argument zdravnikov, da je predpisovanje smrtonosnih zdravil v temeljnem nasprotju z zdravnikovo vlogo, da rešuje življenja, ne vzdrži podrobnejše presoje: zdravnikova dolžnost je tudi, da bolniku olajša telesno in duševno trpljenje. Poleg tega zdravniška etika in zakonodaja dovoljujeta, celo narekujeta opustitev zdravljenja, ki na kratki rok podaljšuje življenje, če bolnik tako želi. Bolnik lahko odkloni zdravila, dializo, mehanično srce, umetno ventilacijo ali prehranjevanje po sondi. Marsikatera opustitev poveča trpljenje pred smrtjo. Čudna je etika, ki soglaša, da bolniku lahko pomagamo pri samomoru tako, da ga prenehamo zdraviti, in mu pri tem celo povečamo trpljenje, ne smemo pa mu pomagati, da bi si ga skrajšal.
Mnogi menijo, da je glavni razlog za zatekanje k samomoru strah pred bolečinami in umiranjem brez pomoči. Na tem temelji tolaženje težkih bolnikov: da sodobna zdravila lahko ublažijo še tako hudo bolečino in da zdravstveni sistem, vključno s hospici, zagotavlja, da ljudje ne umirajo osamljeni. To je res samo v idealnih okoliščinah. Sploh pa glavna bojazen umirajočih ni bolečina. Brittany Maynard je doživljala vse pogostejše napade, podobne kapem, in obdobja, ko ni prepoznala svojega moža. Vedela je, da jo čakajo dnevi ali tedni, ko bo zaradi napredujoče bolezni in zdravil oropana nadzora nad svojim telesom in zavestjo, s tem slednjim pa tudi bistva življenja, in da tudi za svoje najdražje ne bo več Brittany, temveč razobličena rastlina, ob kateri vsi željno pričakujejo samo še odrešilno smrt. Najslabše, kar bi se ji lahko zgodilo, je povedala, je, da bi s samomorom čakala predolgo in bi ji zdravila odvzela avtonomijo, mentalno sposobnost, da odloča o sebi.
In še filozofski argument o svetosti življenja – ali morda ideološki in politični? Ali je svetost življenja v resnici absolutna? Zakaj naj bi bilo življenje po volji politike, religije in zdravniške stroke nedotakljivo pri morda edinem upravičenem primeru, ko ga želi končati njegov trpeči lastnik, ob tem pa o našem življenju in smrti nenehno odloča peščica domačih in svetovnih oblastnikov in so milijoni ljudi kolateralne žrtve pohlepa in boja za prevlado? Kako blizu je čas, ko se bodo ti ljudje odločili, da je treba človeštvo razredčiti za nekaj milijard?
Zakon o evtanaziji, ki ga potrebujemo, mora dati možnost izbire. Tudi zdravnikom, da bi pomoč pri samomoru lahko odklonili. Po dosedanjih izkušnjah vemo, da se le redki umirajoči bolniki odločijo za ta korak. Tretjina tistih, ki že imajo pri sebi smrtni odmerek zdravila, ga ne uporabi. Vsi pa povedo, da jim vednost, da ga imajo ob sebi, olajšuje življenje v preostanku dni.