S pomlajevanjem do dostojanstvenih gub

Tam je spoznala profesorja v vojaški bolnišnici, dr. Li Quina, svetovno uveljavljenega plastičnega kirurga in podpredsednika kitajskega združenja za estetiko, ki jo je sprejel v svojo strokovno ekipo. Sodelovanje z njim je bilo tudi podlaga za njen današnji renome: je ena vodilnih strokovnjakinj na svetu s področja estetske medicine. Pred dnevi se je s sklopom predavanj ustavila tudi v Ljubljani.

Trenutno živi med Hongkongom in Shenzhenom in sodeluje z več klinikami v Aziji. V Hongkongu ima svoj pomlajevalni center Bio Smart in deluje še na dveh klinikah, v Shenzhenu pa sodeluje s kanadsko-ameriško kliniko CanAM Center. Angažirana je tudi na kliniki dr. Tan Kwok Leunga v Singapurju, kjer se ukvarjajo z regenerativno medicino pri resnejših bolezenskih stanjih, denimo pri raku, paraplegiji, multipli sklerozi, alzheimerjevi bolezni, avtizmu. Na tej kliniki se posveča izključno matičnim celicam in njihovi uporabi v pomlajevalni oziroma anti-age medicini, ki je ta hip na Daljnem vzhodu v polnem razcvetu.

Delujem nekako na treh področjih: v prvi vrsti sem stomatologinja, drugo področje je estetska medicina, kjer opravljam minimalne invazivne estetske posege, ki so narejeni hitro in enostavno in ne zahtevajo časa za okrevanje. Tretja moja največja strast pa so matične celice.

Že na začetku študija sem se osredotočila na kozmetično dentistiko, beljenje zob in druge estetske obnove zobovja. Takrat se je denimo za beljenje še verjelo, da škoduje zobem. V Italiji sem opravila več seminarjev in specializacij na temo estetike, vendar je bila znanost takrat še zelo v povojih. Precej sem se ukvarjala tudi z dentistiko pri otrocih z downovim sindromom; gre za poseben pristop, saj je treba vključiti tudi sredstva za splošno anestezijo. Sem si pa morala paciente na Hrvaškem in v Avstriji šele pridobiti, ker takrat ljudje niso toliko razmišljali o estetiki, ampak so samo odpravljali in sanirali napake in zobne poškodbe.

Danes je seveda vse drugače, tako v stomatologiji kot pri minimalnih invazivnih estetskih posegih. Na neki način želijo ljudje te posege opraviti tako, da se starajo dostojanstveno. To pomeni, da mora biti poseg v skladu z anatomijo obraza, da ne preidemo mej estetskega in da na koncu spremembe niso preveč izrazite, skrajne. Trendi so, da skušamo človeški obraz restavrirati samo minimalno, kot bi previdno klesali kip, ne pa da z botoksom ustvarjamo nekakšne duck face ali frozen face obraze, kar potem mediji prikazujejo skoraj zastrašujoče. Skratka, človeka želimo samo nekoliko časovno prestaviti nazaj in mu okrepiti sestavo anti-age obrambe. Sem samo restavrator in ne kreator najlepšega in najvrednejšega umetniškega dela, človeškega obraza.

Še vedno je ta trend, čeprav so stvari bolj kompleksne. V Aziji sicer vse modne trende narekuje Južna Koreja, drugi pa potem kopirajo naprej. To je kultura, kjer se veliko dela, in odnos do lepote je podoben, teži k popolnosti; te njihove principe moraš zelo dobro poznati in vedeti moraš tudi, kaj zanje pomeni »lepo«. Mnogo jih je, ki želijo kljub lepotnim posegom ostati v nekih svojih kulturnih okvirih.

Delam z Indijci, Azijci, Korejci, Japonci, veliko klientov je iz Latinske Amerike, in vsi imajo drugačen pogled na anti-age kulturo. Že med Indijci in Azijci so velike razlike, saj imajo različno strukturo obraznih kosti in zato drugačne zahteve. Latinskoameriške ženske recimo ne marajo toliko posegov na obrazu, raje na telesu. Treba je vedeti, kaj s sociološkega in estetskega vidika predstavlja lepoto v posameznih kulturah, in temu slediti.

Azijci so zelo fokusirani ravno na obraz, in sicer na temporalno območje ličnic, kjer se pri njih pojavijo prvi znaki staranja; tudi po feng šuju je zelo pomembno, da je ta cona čim bolj funkcionalna. Pripravljeni so tudi na posege okrog oči, ki morajo delovati odprte in malce okrogle. Zelo pomemben je še nos, ki po feng šuju pomeni srečo in možnost dobrega zaslužka, zato si želijo visoke nosove, imajo pa sicer sedlo nosu potisnjeno nekoliko navzdol. Zanimivo, Evropejcem se zdijo takšni nosovi prikupni in nanje sploh ne gledajo kot na estetski problem. Sicer pa Azijci skrbijo za svoj obraz mnogo bolj kot Evropejci, in to od mladih nog. Pravilna prehrana, zaščita pred soncem in preventivni posegi so razlog, da obraz petdesetletne Evropejke deluje starejši kot obraz enako stare Azijke.

To so zagotovo Kitajci. Tam je vse malce na meji, podobno je tudi v Južni Koreji. Zato je nekako zdravnik tisti, ki mora vedeti, kje so meje dovoljenega. To so zelo bogate države, ki veliko vlagajo v razvoj anti-aging industrije, zato gre vse tako hitro naprej. Za vsako stvar, ki se vpeljuje na novo, so potrebne strokovne študije in analize, in to v Evropi po navadi traja veliko dlje, v Aziji pa je ob tolikšni množici ljudi vse opravljeno hitreje. Četudi so profesionalni standardi na Kitajskem zelo visoki, pa vedno in povsod obstaja nevarnost, da gre vse skupaj predaleč, v manipulacijo. Da bi se ljudje lahko temu izognili, sem napisala knjigo Obraz (v izvirniku Lice, op.a.), v soavtorstvu z Ines Vrdoljak Mudrić, gre pa v resnici za zelo enostavne napotke, kako se čim bolje znajti v tem estetskem pomlajevalnem svetu. Da se ve, kje so meje in kakšne rezultate lahko pričakujete z določenim posegom.

Ogromno denarja so pripravljeni dati in zelo veliko trošijo. Samo na eni kliniki imam dnevno tudi po osemdeset pacientov, ki prihajajo na minimalne invazivne estetske posege, kar zame osebno pomeni tudi ogromno praktičnih izkušenj. Ljudje so zelo zainteresirani za anti-aging programe, na tem velikem tržišču kot strokovnjak lahko veliko ustvarjaš. Sicer pa trend lepotnih posegov na neki način spodbuja tudi njihova tradicionalna kitajska medicina, ki se odlično ujame z anti-age filozofijo – obe gradita na preventivi in zagovarjata stališče, da je treba ukrepati prej, preden se bolezen razvije. Tudi zaradi izkušenj z akupunkturo ne poznajo strahu pred lepotnimi posegi. Tako kot v tradicionalni medicini tudi v sodobni medicini skušajo na neki način okrepiti imunski sistem, zato je na primer princip uporabe matičnih celic zanje zelo sprejemljiv.

Ne, znotraj minimalne invazivne estetike opravljam vse tisto, kar ne potrebuje operacije, skalpela. Moje področje so botoksi, dermalna polnila ali filerji, v katerih je hialuronska kislina, in vrvice. Posegi z vrvicami so sicer poloperativno delo, saj je treba vstopiti pod kožo, niso pa enaki kot pri plastični kirurgiji. Moji posegi so podobni kiparjenju, treba je imeti vizijo, da je obraz po posegu videti mlajši. Kot sem že rekla, se teži k temu, da so invazivni posegi čim manjši, v mejah simetrije in s hitrimi rezultati. Ni več post-obdobja, ko človek sedi doma in čaka, da mu obraz po posegu uplahne in se zaceli; ljudje so danes polno zaposleni in nimajo časa, da bi se izolirali od sveta.

Evropa ima rahle zadržke do uporabe matičnih celic, sploh v anti-agingu. Vendar ne gre za nobene genske manipulacije, vzame se krvna plazma, iz nje pa matične celice, ki se jih vrne nazaj v isto telo, in sicer na mesta, kjer sta potrebna pomlajevanje in regeneracija.

Matične celice so lahko dvojnega izvora. Tiste embrionalne je zelo težko nadzirati, zato so predmet številnih etičnih pomislekov in se ne uporabljajo za zdravljenje, po ekstrakciji se denimo uniči blastocista. Odrasle ali tkivne matične celice pa najdemo v vsakem našem organu in služijo pri procesih avtoreparacije oziroma samoregeneracije tkiva in organov, pri čemer ni nobenih malignih transformacij. Skratka, brez težav se lahko diferencirajo v vse celice odraslega organizma. Pridobimo jih iz kostnega mozga, popka ter maščobnega tkiva trebuha in prepone. Slednje so sploh najboljše, saj so najlažje dostopne in jih lahko uporabimo brez manipulacije. Toliko liposukcije se opravi v svetu, a v trebuhu so najboljše matične celice! Notri je življenje, ki se ga vrže stran. (smeh)

Na kliniki v Singapurju smo kategorično proti uporabi embrionalnih matičnih celic in proti IPS (manipuliranim matičnim celicam, op.a.), opravljamo samo klinično preizkušene in za pacienta varne metode in pri tem dosegamo dobre rezultate. Seveda so pomisleki na mestu in nadzor je potreben, kajti če se začnemo ukvarjati z gensko manipulacijo matičnih celic, je to etično sporno. Toda če jemljete svoje celice in jih vračate vase, ni v tem nič etično spornega. Uporaba matičnih celic je prihodnost v medicini, le tako bomo lahko rešili težke probleme v nevrologiji, kardiologiji, onkologiji in na drugih področjih medicine. Žal je problem, da Evropa na tem področju nima zelo veliko izkušenj in je nezaupljiva, s tem pa izgublja konkurenčnost na področju regenerativne medicine. Matične celice so »vroča roba« današnjega sveta.

Banke za matične celice postajajo povsod po svetu nekaj običajnega, v ZDA na primer skladiščijo matične celice iz zob. Celice, ki jih uporabljamo v estetski medicini, pa so najboljše povsem sveže. To so celice, ki jih po treh urah, najpozneje pa po osmih, vrnemo v organizem.

Marsikaj. Rekla bi, da so kot otroci. Takoj ko vstopijo nazaj v organizem, težijo k regeneraciji, se reprogramirajo, dobijo nekako ime in priimek. Vaš organizem jim signalizira, kako in kam naj se transformirajo v tkivo. Pri bolnem človeku se matične celice vstavijo v obolelo tkivo, recimo v srce ali v živčno tkivo, transformirajo in regenerirajo pa se točno tja, kjer se morajo. Skratka, celice točno vedo, v kaj se morajo diferencirati, ker dobivajo signale bolnega organizma. To je nekakšna majhna vojska celic, ki jo lahko vstavite kamorkoli. Ko se staramo, izgubljamo nekatere vitalne funkcije v telesu in nimamo moči regeneracije. Pri anti-agingu pa je regeneracija mogoča ravno z matičnimi celicami. In ko vidite v živo, kaj se dejansko zgodi s telesom, je zelo impresivno. Naj gre za problem teniškega komolca ali pa za regeneracijo lasišča. Človeški organizem na neki način vse opravi sam. Brez skalpela.

Ne, verjetno ne, vendar na splošno delujejo tako, da okrepijo imunski sistem, organizem, oboleli organ. Ne gre za noben čudež, ta stvar je zelo eksaktna in zelo logična. Matične celice vidim kot vesolje, ki popolno funkcionira. Samo malo mu dodate njegove lastne moči in potem vse opravi samo.

Kitajci zelo nasprotujejo kakršnikoli amputaciji delov telesa, po feng šuju je to zelo slabo. Zato bodo naredili vse, da do tega ne pride. Na kliniki v Singapurju smo imeli primer gangrene na nožnem prstu, kjer bi bilo treba zaradi vnete kosti amputirati celotno stopalo. A potem je pacient dobil matične celice, kmalu je prišlo do preobrata in na koncu ni bilo treba rezati. Tudi pri alzheimerjevem nevrološkem obolenju imajo matične celice odlične rezultate, ravno tako pri avtizmu ali hiperaktivnosti, v estetiki pa lahko celo vizualno spremljamo postopne spremembe in izboljšave. Imeli smo tudi primere pacientov, ki so znova shodili ali spregledali. Neverjetna je moč teh matičnih celic, seveda v kombinaciji s klasično medicino. Vse to so uspehi, ob katerih potem skupaj s pacienti jokamo. Vrnemo jih v življenje, izboljša se jim kakovost življenja.

Da. Ko sem zelo veliko delala s pacienti iz predela Kitajske, kjer je razsajal sars, sem jih vzela za krepitev imunskega sistema. Ti posegi so zelo varni. Vbrizgala sem si jih intravenozno v roko, reakcija pa je bila presenetljivo dobra. Kot bi dobila v telo impulz energije. To pa sem naredila tudi zato, da lahko bolje razumem paciente.

Z matičnimi celicami sem pomagala tudi enemu od svojih dvojčkov. Pri treh letih je imel kompliciran zlom noge in kolka. Odklonila sem operacijo, ki bi lahko imela trajne posledice, nabrizgali smo mu matične celice v prizadete dele, nato pa so ga celega povili v mavec. Ko so ga odstranili, je imel 2,5 centimetra krajšo nogo. Vendar pa je že po treh mesecih igral nogomet, noga se je izravnala z drugo. Na svojem sinu seveda ne bi izvajala eksperimentov, če ne bi bila povsem prepričana v koristnost te metode. Zelo veliko lepih zgodb poznam, jasno pa je, da ima vsaka stvar svoje omejitve. Če si v zadnjem stadiju bolezni, boš težko spreminjal stvari pri sebi.

Estetika in regeneracija sta pravzaprav komplementirani v isto zgodbo. Lahko uporabiš eno ali drugo, ampak če kombiniraš oboje, so rezultati naravnost fantastični.

Kar zadeva medicinsko estetiko, so cene po vsem svetu približno enake. Štejejo se denimo ampule hialuronske kisline, ki se jih vbrizga v obraz. Tudi nabavna cena materialov je povsod po svetu približno enaka. Ni tako kot v stomatologiji, ko recimo Italijani množično popravljajo zobe na Hrvaškem, ker je tam toliko ceneje. Pravzaprav je vse odvisno od vizije, kaj hočete narediti z obrazom. Zaradi tega prihajajo, ne gledajo sploh na ceno.

Drugače je pri uporabi matičnih celic, kjer so zdravljenja in posegi zelo dragi, predvsem zaradi malega števila klinik, ki se s tem ukvarjajo. Tovrstno ekskluzivnost lahko odpravimo samo s spremembo zakonodaje v Evropi in tudi Sloveniji, tako da bo omogočeno raziskovanje in izobraževanje zdravnikov. Če tega ne bomo storili, bo zdravljenje z matičnimi celicami rezervirano samo za najbogatejše.

V Ameriki je dojemanje tega zelo različno, kot so različni ljudje. Ravno Amerika je dokaz, kako ni dobro, če se meje presegajo, pri čemer se presegajo tudi meje simetrije in estetskega. Ampak tudi tam v zadnjem času vse bolj prevladuje mišljenje, da se je dobro starati na umirjen način, kontrolirano, estetski posegi so naravnani tako, da recimo določene gube le blažijo.

V estetski kirurgiji je zelo pomembna meja, in še bolj pomembno je, da teh mej ne prestopimo, zlasti Francozi so pri tem zelo načelni. Pogosto vidim na Hrvaškem ali v Italiji, da so ženske po posegu predimenzionirane, tako njihova usta kot ličnice, in ljudje to potem povezujejo z modnimi zahtevami. Materiali, ki jih uporabljamo pri neinvazivnih estetskih posegih, so odlični. Le uporabljati jih je treba v skladu s estetskimi normami, da ne ustvarjamo klonov, ampak ohranimo individualnost in karakternost posameznikovega obraza. Drug problem je, da ko ljudje vidijo neke rezultate, bi posege kar ponavljali, ne poznajo pa estetskih meja svojega obraza. Mora pa jih dobro poznati zdravnik. Imam kar nekaj pacientov, ki jih moram zavračati, saj posegi ne smejo biti prepogosti, sploh pa ne nepotrebni. Te skrajnosti je treba na pameten način zaustaviti.

Tudi na tem področju so seveda možne napake, ampak te napake so na srečo reparativne. Če vbrizgaš polnilo, ki ne odreagira dobro, imaš na voljo drugo tekočino, ki prejšnje polnilo razgradi. Z napako pacienta ne moreš poškodovati, sčasoma tudi vse samo izzveni, najpozneje v enem letu. Rekla bi, da je vse skupaj zelo varno tako za pacienta kot za zdravnika.

Botoks je v prvi vrsti zdravilo. Zelo učinkovit je pri oftalmoloških boleznih, cerebralni paralizi, inkontinenci in drugih problemih. Tudi sama sem začela botoks uporabljati najprej v stomatološki ambulanti, pri težavah s čeljustnim zglobom. Če se botoks uporablja v majhnih količinah, deluje preventivno. Sedaj smo ravno sredi raziskovalnega projekta, ko botoks vstavljamo v parotido, veliko žlezo, ki izloča slino, in opazujemo, kaj se spreminja v slini. Pri botoksu je edini problem ta, da ima zelo negativno podobo v javnosti, govori se samo o tem, kako recimo Nicole Kidman zaradi lepotnih posegov ne more več obrniti glave.

No, to je odvisno od tistega, ki botoks vbrizgava. Če ga predozira, človek seveda izgubi mimiko obraza. Treba je najti pravo mero. Tako sta danes botoksirana tudi Brad Pitt in Angelina Jolie: imata gube, a njuna obraza ne delujeta stara. Gre za mehke intervencije, pri katerih se mimika ohrani. Kitajci niti nimajo toliko gub, imajo odlično kožo, zato so pri njih tovrstne intervencije zelo minimalne. Pri njih botoks uporabljamo le za oženje oziroma »reshaping« obraza, običajno pri tem uporabljamo še vrvice. Spremeni se tudi ten kože, postane bolj živahen, zato recimo k meni prihaja veliko ljudi iz medijskega sveta. Pred kratkim sem na Tajskem z botoksom spreminjala moški obraz v ženskega in rezultati so res fantastični. Tudi na ženski, ki ni tako ženstveno definirana, se da delati čudeže. In takšni posegi so zelo hitri, vse skupaj opravimo v dvajsetih minutah.

Najverjetneje bom, v vsakem primeru pa bom vse življenje povezana s Kitajsko, saj je tam napredek tolikšen, da enostavno moram biti zraven. Kitajska je del mene, omogočila mi je veliko novega medicinskega znanja in odprla so se mi vrata povsem nove medicinske dobe. Kot ženska pa bom imela vedno poseben emotivni odnos do države, kjer sta se rodila moja otroka.