Manko empatije je pogosto posledica egoizma. Empatije pa ne potrebujejo zgolj politiki, čeprav zaradi odločitev tistih politikov, ki so manj empatični, pogosto trpi veliko ljudi. Empatija je pomembna za vse, saj človek ne more živeti sam, temveč za svojo socializacijo potrebuje tudi druge in v svojem življenju pripada mnogim skupinam. Empatija je tisto družbeno lepilo, ki veže ljudi skupaj. Človek, ki je empatičen, se je sposoben vživeti v drugega in razumeti njegovo oziroma njeno perspektivo, to pomeni, da je sposoben videti tudi potrebe drugih ljudi. Empatija je sestavni del ljubezni. Če se nismo sposobni vživeti v sočloveka, potem ga ne moremo videti takšnega, kot je, in ga razumeti. Če empatijo okrepimo, lahko pomembno izboljšamo medčloveške odnose. Empatije se namreč lahko naučimo, hkrati pa je razvijanje sposobnosti empatije proces vseživljenjskega učenja.

Empatijo preučujejo različne humanistične in družboslovne discipline, prav tako tudi nevroznanost. Nekaj teh spoznanj je povzetih v nadaljevanju. Filozof šole življenja Roman Krznaric v svoji knjigi Empatija: priročnik za revolucijo iz leta 2014 navaja podatek iz raziskav nevroznanstevnikov, da ima 98 odstotkov ljudi možganske zmožnosti, da razvijejo empatijo, le 2 odstotka ljudi na svetu pa te zmožnosti nima. Empatije primanjkuje zlasti sociopatom in psihopatom, slednji so pogosto zmožni spoznati, kaj človek čuti in misli, niso pa sposobni ustvariti čustvenih vezi z drugim človekom.

Pomen vzgoje

Empatija se razvije že pri otrocih. Že dojenčki so kmalu po rojstvu sposobni mimikrije – oponašanja čustev drugih. Tako se na primer pogosto dogaja, da dojenček zajoka, če vidi, da joče nekdo drug, prav tako se začne že pri nekaj mesecih smejati, če se smeji nekdo drug. Sposobnost oponašanja čustev je pomembna, da se kasneje lahko razvije empatija. Poleg čustvenega odziva na drugo osebo so za razvoj empatije v celoti pomembne tudi naslednje stopnje empatije (Decety in Meyer, 2009): samo-zavedanje (ki ga potrebujemo, da pri identifikaciji med osebo, ki je empatična, in subjektom empatije ne pride do zmede pri razlikovanju med prvo in drugim), kognitivna zmožnost, da ugotovimo perspektivo druge osebe, kakor tudi samo-regulativni in nadzorni mehanizmi, ki uravnavajo naše notranje stanje in regulirajo naša čustva. Če ne bi imeli nadzora nad lastnimi čustvi in čustvi drugega, bi lahko doživeli čustveno stisko. Če ugotovimo, da je človek, do katerega smo empatični, v stiski, je prav, da storimo vsaj nekaj, da mu pomagamo. Šele takrat lahko govorimo o razviti zmožnosti empatije. Zgolj ena dimenzija ne zadošča za razvoj empatije, vse te dimenzije so v interakciji druga z drugo in so med seboj povezane.

Velik napredek v razumevanju empatije je prinesla nevroznanost. Moderna tehnologija omogoča nevroznanstvenikom, da opazujejo prisotnost empatije in ugotavljajo njeno kvantiteto s slikanjem možganov s funkcionalno magnetno resonanco. Z njo ugotavljajo dejavnost možganov in zlasti čustveno dimenzijo empatije – naš čustven odziv na druge.

Za razvoj empatije je zelo pomembna vzgoja, razvije se že pri dve do tri leta starih otrocih. Krznaric ima dva otroka, dvojčka, in je tako imel priložnost opazovati razvoj empatije v njunem zgodnjem otroštvu. Ko sta bila stara 18 mesecev, je sestrica dala bratcu svojo najljubšo igračo, ko je jokal, vendar je ugotovila, da to ni zaleglo; nekaj mesecev kasneje, ko sta bila dvojčka stara 24 mesecev, je ugotovila, da brata lahko potolaži, če mu da njegovo najljubšo igračo. Že pri dveh letih je bila torej sposobna ugotoviti, da imajo različni ljudje različne potrebe.

Na zmožnost empatije pa ne vplivajo samo nevrofiziološke lastnosti posameznika. Če smo na primer pod stresom ali v navalu jeze, so lahko naše zmožnosti empatije trenutno okrnjene. Osebnostne, situacijske in kulturne dejavnike, ki vplivajo na zmožnost empatije, nevroznanost težko predvidi in predstavljajo omejitve teh raziskav.

Antropološke raziskave empatije dokazujejo, da je prisotna pri vseh preučevanih ljudstvih. Empatija je glavna značilnost naše vrste (čeprav jo opažajo tudi pri nekaterih vrstah živali). Če hočemo ljudi razumeti, moramo poznati njihovo kulturno in zgodovinsko okolje. Sociokulturni dejavniki imajo namreč pomembno vlogo pri procesih empatije, izkušnje empatije pa se od kulture do kulture razlikujejo.

Razumeti ranljive

Manko empatije pa ni značilen zgolj za slovensko družbo, pravzaprav lahko govorimo o globalnem manku empatije. V svetu je ogromno konfliktov, nekateri se končajo z vojnami, in čeprav smo že v 21. stoletju in človeštvo obstaja že več milijonov let, so za družbe še vedno značilni tatvine, umori, kršenje človekovih pravic, izkoriščanje delavcev, fizično in psihično nasilje ter druge oblike odsotnosti ljubezni in egoizma. Kljub temu, da je za družbe značilen manko empatije, pa obstajajo tudi številna dejanja ljudi, ki jih ti ne bi bili zmožni, če ne bi imeli zmožnosti empatije. Sem spadajo tudi različne humanitarne akcije in dejanja, ki jih poznamo tudi v Sloveniji. Ne glede na take odlične zglede empatije pa je, da bi v resnici postali humana družba, potrebna okrepitev naše zmožnosti empatije. Eden od načinov, da to dosežemo, je, da se z ljudmi čim več pogovarjamo, drugi pa, da se poskušamo vživeti v situacijo drugih, zlasti ranljivih članov naše družbe, tako da poskušamo vsaj kratek čas živeti tako kot oni. Svetovno znani pisatelj George Orwell, ki je med drugim napisal romana 1984 in Živalska farma, je na primer nekaj mesecev živel kot brezdomec v vzhodnem Londonu, da bi razumel, kako se slednji v resnici počutijo. Te izkušnje so spremenile njegov pogled na svet in jih je kasneje tudi opisal v svojih romanih.

Tak pristop pri poskusu razumevanja ranljivih ljudi, da vsaj za nekaj mesecev stopijo v njihove čevlje, je priporočljiv zlasti za tiste naše politike, ki zagovarjajo zmanjšanje socialnih transferjev, denarja za otroke s posebnimi potrebami, ukinitev dodatkov na delovno dobo itd. Če bi bil kdo od politikov pripravljen nekaj mesecev preživeti v stanovanju z najemnino (in po možnosti še z enim ali več otroki), s socialno pomočjo kot edinim dohodkom (pa četudi bi bil še kakšen otroški dodatek zraven), bi verjetno večkrat premislil, preden bi predlagal podobne ukrepe zmanjševanja socialnih transferjev. Prav tako bi bilo koristno, da bi kdo od politikov ali delodajalcev poskušal preživeti z minimalno plačo, povprečno slovensko pokojnino (okoli 500 evrov) ali še nižjo, kot jo ima mnogo upokojencev. Priporočljivo bi bilo tudi, da bi se vživeli v položaj študentov, ki jim hoče vlada povečati obdavčitev študentskega dela, čeprav le-to predstavlja socialni korektiv v Sloveniji, ki mnogim študentom in študentkam preživetje sploh omogoči, nekateri izmed njih pa s študentskim delom plačujejo celo položnice svojim staršem.

Tudi na plače javnih uslužbencev politiki ne bi smeli gledati kot na vrečo brez dna, v katero lahko kadarkoli posežejo. Že vrsto let se javni uslužbenci odrekajo raznim pridobljenim pravicam, v nedogled se ob zmanjševanju sredstev ne bodo mogle zagotavljati učinkovite javne storitve, ki pa so pomembne za vsakega državljana. Tudi nekaterim delodajalcem očitno primanjkuje empatije do javnih uslužbencev, ko zanje zahtevajo enake plače kot v zasebnem sektorju, saj imajo zaposleni v javnem sektorju precej višjo izobrazbo kot tisti v zasebnem sektorju. Družba, v kateri se izobrazba ne ceni, pa nima obetavne prihodnosti. Že omenjeni filozof Krznaric (2014) pravi, da neoliberalni individualizem in erozija javnih storitev ustvarjata družbo, za katero je značilno pomanjkanje skrbi za drugega, čemur nismo bili priča že vse od 19. stoletja.

Predsednik vlade dr. Cerar je že pred izvolitvijo in po njej poudarjal, da moramo v slovenski družbi postati bolj moralni, vendar pa prav empatija predstavlja začetek moralnosti, brez katere ta ni mogoča. Moralnost ima namreč zasnovo v empatiji, ker se človek vživi v osebe, ki trpijo zaradi bolezni, nevarnosti ali pomanjkanja, in z njimi deli njihovo stisko, ob kateri je začutil oziroma začutila potrebo, da jim pomaga. Empatija je torej temelj moralnega presojanja, brez nje namreč lahko postanemo imuni na človeško trpljenje.