Zame je odbojka najlepša melodija, ki lahko zadoni v duši. Nekoč je naša ekipa Ljubljane igrala v jugoslovanski zvezni ligi. Zbrani smo bili najboljši odbojkarji med študenti ljubljanske univerze. Živeli smo samo za to, da nekoč premagamo Crveno zvezdo v Beogradu. Sodniki so nas vedno kradli. Nikakor nam niso pustili, da bi prišli do zmage. Toda po enem od porazov smo bili na vlaku tako negativno razpoloženi, da sem zahteval od soigralcev, naj mi dajo list papirja in nož. Prerezal sem si prst in s krvjo napisal »Viki«. Nato sem dejal: »Kdor se strinja, da naša ekipa ne bo razpadla, dokler v Beogradu ne premagamo Crvene zvezde, naj se podpiše s krvjo.« To je bila krvna zaveza, ki so jo podpisali vsi prisotni. In ta ekipa se še vedno srečuje 53 let zapored.
ACH Volley je letos stopil na pot, ki sem jo predlagal Hermanu Rigelniku že pred desetimi leti. Svetoval sem mu, naj igralci dobijo štipendijo, a da morajo biti izplačila redna. Šele letos so začeli delati na takšen način, a zdaj so vsi tekmeci profesionalci, zato bo vsaka zmaga ACH Volleyja v ligi prvakov veličasten uspeh.
Novega trenerja Tomija Šmuca zelo dobro poznam. Prvič se ga spomnim iz leta 1998, ko je bil še kadet. Vedno je bil igralni vodja, zraven pa sta potrebna še moralni in bojevniški vodja. Vsaka ekipa potrebuje vodje, saj ustvarjajo tovariški duh, brez katerega ne moreš imeti hrepenenja po največjih dosežkih.
Sedanji problem ACH Volleyja je ravno v tem, da se med igralci ne ve, kdo je vodja. Ekipa potrebuje čas, da se bo enako kot v volčjem krdelu izpostavil ustrezen red. Mora se vedeti, kdo je alfa samec, ki odloča tekme.
Viktor Krevsel je nekdanji jugoslovanski in španski odbojkarski selektor.