Skladatelj in dirigent Rado Simoniti (1914–1981) je ustvaril približno 600 glasbenih del; najpomembnejši delež zavzemajo zborovske skladbe, saj jih je kar polovico, od tega je 200 izvirnih del in 100 priredb, ljudskih pesmi. Slovenska beseda mu je bila blizu, uglasbil je besedila Mateja Bora, Ivana Cankarja, Karla Destovnika, Alojza Gradnika, Iga Grudna, Srečka Kosovela, Pavleta Oblaka, Toneta Pavčka, Smiljana Samca, Toneta Seliškarja, Cirila Zlobca, Ludvika Zorzuta, Otona Župančiča in drugih. Za kar četrtino njegovih skladb obstaja tudi inštrumentalna spremljava.
S pesmijo v partizane
Kleni Bric se je rodil v Fojani v Goriških brdih, kjer se je prvič srečal z ljudsko pesmijo, njegov oče je bil posebej naklonjen vokalni glasbi, bil je tudi organist. Toda Rado Simoniti je že z desetimi leti krenil od doma, na šolanje v Ljubljano. Ob klasični gimnaziji je študiral glasbo, orglal, pel in inštruiral. Takrat je na gimnaziji vodil zbor Emil Adamič, ki je kmalu prepoznal njegov talent in mu kdaj prepustil tudi dirigiranje. Simoniti je hkrati obiskoval glasbeni konservatorij in vodil moški zbor Krakovo-Trnovo. Tam sta se spoznala s Francetom Maroltom, ta pa ga je potegnil tudi v svoj akademski pevski zbor. Po diplomi je dobil službo v Splitu, a že po dveh letih je v ljubljanski Operi prevzel zbor in nadaljeval študij kompozicije in dirigiranja.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 je odšel v partizane in se takoj priključil kulturni skupini 10. ljubljanske brigade. Tam je sodeloval s Smiljanom Samcem, ki mu je potem napisal libreto za prvo partizansko opero Partizanka Ana. Simoniti je v partizanih vodil godbo, zbore, med njimi tudi znameniti Zbor Srečka Kosovela, kjer so peli pokončni Primorci in s katerim je potem nastopal tudi po Evropi. S tem je bil prvi kulturni ambasador nove Jugoslavije. Po vojni je za diplomski izpit v ljubljanski Operi dirigiral Verdijevo Traviato, nato pa je delo opernega dirigenta v tej hiši nadaljeval vse do upokojitve leta 1978. Njegov angažma na glasbenem področju je bil seveda mnogo širši, saj je pomagal na noge kar nekaj zborom, recimo tudi zboru Slovenske filharmonije, ki ga je nekaj časa vodil in potem z njimi leta 1951 prejel Prešernovo nagrado. Leta 1976 je prejel Prešernovo nagrado tudi za življenjsko delo.
Mediteranska čustva
Ni bil le zborovodja in dirigent, enako pomembno sled je pustil kot skladatelj. »Osrednji element njegovih skladb je melodija, mediteransko čustvena in mehka, trpka, pa tudi zvočno impresivna,« je poudaril pisec spremne besede k novoizdani notni zbirki Preproste besede muzikolog dr. Primož Kuret, nekdanji Simonitijev študent. Ocenjuje, da v svoji strukturi njegova dela harmonsko niso zapletena, ampak se zelo približajo ljudskemu občutju. Zlasti pomembni so njegovi samospevi, recimo na Kajuhova besedila, ki jih najdemo v zbirki 7 partizanskih pesmi za glas s klavirjem iz leta 1945: Bosa pojdiva, Talcem, Samo en cvet, Še veš, Na Krasu. V nekem intervjuju je Simoniti nekoč dejal: »Ne poznam nobenega ustvarjalca, ki ne bi prišel v stisko, zadrego ali nesoglasje z dolžnostmi in čustvi pri ustvarjanju. Moja pesem naj otroku ublaži jok, starcu pa naj privabi na izmučeni obraz nasmeh! … Srečen bi bil in bom, če bodo moje pesmi in glasbo vsi – brez razlike narodnosti in rase – razumeli tako, kot sem jo zapisal. Vsi smo samo ljudje!«
Čeprav je bil Simoniti zelo plodovit skladatelj, njegove skladbe so redno izhajale v zborovski reviji Naša pesem, ki jo je nekaj časa tudi sam urejal, in v drugih zborovskih publikacijah, celostne zbirke svojih zborovskih skladb vse do zbirke Preproste besede, za katero je poskrbel Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), ni doživel. Združenje primorskih pevskih zborov je pregledno zbirko njegovih zborovskih del hotelo izdati že v začetku tega stoletja; drugi poskus se je zgodil leta 2005, vendar se je zapletlo z dediči. Po več letih prizadevanj pa je do izida zbirke zdaj vendarle prišlo. Tako smo dobili 60 najboljših Simonitijevih stvaritev za različne zborovske sestave. Prvotni izbor vokalnih skladb je že v devetdesetih opravil Ivo Jelerčič, za to zbirko pa je seznam izpilil urednik Mitja Gobec. Slednji poudarja, da je bil največji problem sestavljanje bibliografije Simonitijevih skladb, saj so se lahko oprli le na vire objavljenih skladb in priložnostne ciklostile ali prepise. Skladateljeve zapuščine namreč v Glasbeni zbirki v NUK še ni.