Bohinčeva, članica Dunajske državne opere, se na uglednem matičnem odru in drugod po svetu vzpenja v operni zenit. Mezzosopranistkine uspehe je najbrž – vsaj s slovenskega vidika – mikavno umestiti v umetniško nasledstvo Marjane Lipovšek. A ob misli na izjemni razpon pevskih nalog in področij, ki se jih je druga omenjena umetnica lotevala na svojem vrhuncu, se zavemo, da delovanju in glasovni funkciji mlajše pevke (še) ne moremo pripisati tovrstne vsestranskosti. Lipovškova je v času, ko je pela svoje dramske Verdija, Wagnerja, Straussa in tako naprej, predajala samospevu odtenke skrajno občutljivega komornega duktusa – v intenzivnih, globinsko prepletenih sporedih. Bohinčeva pa je izkoristila svoj program za prikupen in profesionalen nastop v zapomnljivi »sonorični znamki«, ki pa je kljub prizadevnemu, vsebinsko motiviranemu oblikovanju glasu večkrat prestopala okvir strnjenega intimističnega izraza pesmi in se približevala »podajanju«, torej bolj operni projekciji, a tudi odvečnostim, nenadnim vibratom, drobnim intonacijskim odbojem. Pevkino vokalno orodje se je najbolj naravno poistovetilo z ruskim jezikom in čustvenim patosom Rahmaninova (vrh večera), bolj razpršenega izpovednega rezultata pa smo bili deležni ob Mahlerju (Rückertove pesmi) – a v veličini obočne gradacije (Opolnoči) je vsekakor zablestela mezzosopranistkina zaloga diha in volumna. Vključitev Puccinijevih pesmic se mi ni zdela pretirano vredna poteza, nekaj let stare skladbe Albina Friesa (Bohinčevi nedvomno ležijo) pa so utelešeni eklekticizem po Marxu in delno Straussu. Pianist se je predvsem držal spremljevalskega ozadja, a zmeraj žlahtno.
Na slovenskem večeru cikla Predihano, ki je z izbranimi avtorji in samospevi mineval pretežno v upovedovanju eksistencialnega polmraka, je klavirski stavek zvenel usodneje – skoz zavzetost Gaive Bandzinaité, ki se je zavedala samostojne poti oziroma resnobnega, le včasih skokovito begavega (pod)toka klavirja v Ježevi pesemski »pripovedi«, pa tudi eruptivnosti in komentatorske napetosti v Lebičevem razpiranju tesnobe sveta (Štiri Kocbekove pesmi). Do tega skrajno zbranega, izvajalsko močnega zaključka – dolgega krika, ki raste z Lebičem iz nadčasovne razsežnosti ljudske pesmi in se vrača vanjo – je vodila zložno vzpenjajoča se pot ob pregledovanju Ježevega strogo izluščenega prodiranja v poezijo ter postopnem ustvarjalčevem odpiranju k modernizmu (spored je obsegal kar štiri skladateljeve cikle). Bolj ko smo se prek jedrnatosti pomikali k fragmentaciji (Odsevi), sugestivneje se nas je dotikala Barbara Jernejčič Fürst, pevka trenutka, minljivih artikuliranosti, tudi vokalnogledaliških modernih muh (Globokar, ki bi ga težko postavili v zvrstni okvir samospeva). Bolj tradicionalen linearizem glasu, kakršen delno še vztraja pri zgodnejšem Ježu, je pri Jernejčičevi lahko – vsaj na daljšo progo – zaznamovan s primanjkljajem koloristične in tudi dikcijske neposrednosti. Slovenska filharmonija je bila ta večer najeta (organizator je bil Cankarjev dom). In vendar se je v njenih stranskih prostorih vadilo, kar smo lahko slišali med koncertom. Izjemno kulturno, kajne?
