Mlade zastruplja s komorno igro

Lorenz je v Ljubljani magistriral iz violinske in komorne igre, pozneje se je izobraževal še po Evropi. Kot solist, član Tria Lorenz ali drugih komornih zasedb je prepotoval svet po dolgem in počez. Krstno je izvedel več kot sto slovenskih solističnih in komornih del, posnel čez trideset zgoščenk, od tega trinajst samostojnih. Prejel je kar tri nagrade Prešernovega sklada, dve nagradi Društva slovenskih skladateljev, Župančičevo in Bettetovo nagrado, pa Škerjančevo diplomo za izjemne pedagoške dosežke. Je častni član Društva slovenskih skladateljev in Glasbene mladine ljubljanske. Poučuje na Akademiji za glasbo in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

Ah, kje pa! Zagotovo pa nekaj sto. Kakšne skupine ostajajo skupaj dve, tri leta, tudi štiri, kar je na neki način že rekord, da jih v isti sestavi poučujem vsa štiri leta njihovega študija. Dokler sem poučeval samo na konservatoriju, sem imel tudi po deset komornih skupin na leto, in če jih je od teh polovica ostala, je to potem 15 skupin na dve leti. Tako nekako bi se dalo izračunati. Vendar tu nista le konservatorij in akademija, tu je bilo še vrsto poletnih tečajev, med njimi Glasbeni julij na Obali, kjer sem imel številne ansamble.

Psihološka plat je zelo pomembna. Po vseh izkušnjah lahko rečem, da je najpomembnejša srečna roka. Če so glasbeniki še tako virtuozni, a ne funkcionirajo kot osebnosti, je vse zaman. In ni malo primerov, da so briljantno začeli, pa so potem v rekordnem času razpadli. Zaželeno je in najlepše, če se sami začutijo in potem pridejo do mene. Ampak včasih sem že vnaprej žalosten, ker vem, da skupina ne bo funkcionirala. Težko jim je povedati v obraz, da bi bili čisto solidni, če ne bi recimo imeli te violinistke, temveč drugo. Seveda jim to na neki način tudi povem, a takrat to težko razumejo. Mislijo, da bo nekdo nekaj nadoknadil s pridnostjo, vendar se to ne zgodi. Tu sem kot pedagog nemočen. Še v skupinah, kjer se zdi, da bodo delovale tudi po človeški plati, se lahko zalomi.

Pravijo, da je za dober kvartet potrebnih osem ljudi. To še kako drži za mlade, ki jih v tem času begajo mnoge stvari. Iščejo poklicno identiteto, različne priložnosti, odhajajo na študij v tujino, imajo solistične ambicije. Vsak hoče iz sebe potegniti največ in to je absolutno prav, saj je potem tudi ansambel boljši, z več perspektive. Ne moreš pa pričakovati od mladih, da bodo ostali v Ljubljani samo zato, da bo nek komorni ansambel čim dlje trajal.

Za mlade, ki igrajo v komornih skupinah, je danes drugače, včasih pa je bil odnos do komorne igre tudi na akademiji malce bolj ohlapen. Veljalo je prepričanje, da se malo dela in da se na koncu nekaj skupaj zaigra. Danes ni več tako: število ur komorne igre in solističnega inštrumenta se je praktično izenačilo. Zdi se mi, da tudi študentje prepoznavajo komorno igro kot edino realno možnost, da muzicirajo tudi po diplomi. Morda se celo zaposlijo po orkestrih ali so pedagogi, toda za dušo jim po navadi ostane le kakšen komorni sestav. Solističnih priložnosti seveda ni. Večkrat me ustavijo nekdanji učenci in mi rečejo, da je bil njihov najljubši predmet na srednji šoli ravno komorna igra. Veste, to mi kar godi.

Pri urah solističnega inštrumenta jih priganjajo v obrtniškem smislu, jih tehnično pilijo. Idealno bi bilo, če bi študentje na akademijo prihajali že brez tehničnih težav in bi se zagotovo tudi profesorji raje ukvarjali z glasbo, ampak temu ni tako. Komorna igra pa je privlačna zato, ker se mladi lahko ob tej glasbi dejansko sprostijo, poudarek je na muziciranju. Res kdaj muzikalno ne moreš izvleči vsega, ker so prisotne tehnične ovire in se moramo tudi pri tem predmetu pogovarjati o tehniki in problemih, ker so povezani z muzikalno izdelavo. Klub temu se sprostijo in uživajo v druženju, medsebojni odvisnosti s prijatelji. Ne priganjam jih, ampak jih spodbujam, da v igri uživajo. Pravim, da jih zastrupljam s komorno glasbo. In dejansko mnogi ne morejo živeti brez nje. Najlepše je od tam naprej, ko komorno muziciranje ne potrebuje več besed, reklame.

Seveda se lahko sestavijo med seboj tudi manj običajno, saj je danes že toliko literature, originalne in priredb, da praktično to ni več problem. Spodbujamo jih tudi, da se povezujejo z mladimi skladatelji, da pišejo za njihove sestave, in vse to so dragocene izkušnje za oboje, spletejo se vezi, ki tudi ostajajo. Poglejte samo skladatelja Janeza Matičiča in violinista Igorja Ozima, vse življenje že sodelujeta! Nekaj najlepšega je, da skladatelj pozna izvajalca in mu na kožo piše skladbe.

Sam sem bolj iz sveta godal, zato se pri meni vse vrti okrog godalnega kvarteta, klavirskega tria, klavirskega kvinteta in podobno. To jedro razširjamo tudi v druge zasedbe, recimo s pevci, kar imam še posebej rad. Če se razume neka pevska linija kot ideal, seveda s predvidevanjem, da je pevec dober, ni lepše glasbene fraze! Inštrumentalisti se temu vse življenje zgolj približujemo. Vendar so pevci v tej študijski fazi marsikdaj še ritmično ali intonacijsko netočni, na kar pa so inštrumentalisti zelo občutljivi, zato je za oboje takšno druženje zelo zdravo.

Za svoj začetek štejemo koncert v Slovenski filharmoniji leta 1958, bratska vez pa seveda ni bila tista ključna, ki bi nas povezovala. Zelo zgodaj, že kot študente so nas uvrstili med profesionalce in ko enkrat uspešno in tako globoko skupaj zlezeš v komorno igro, ni poti nazaj. Seveda so bili tudi nesporazumi, to je običajno in prisotno v vsaki skupini. In ko so govorili, da nam je lahko, ker smo bratje, mi je šlo pravzaprav vedno na smeh. Tomaž Faganel je v spremni besedi k eni od plošč izvrstno analiziral prednosti in slabosti tovrstnega bratovstva. Dejansko so prednosti in slabosti, saj se med seboj skorajda preveč poznaš, poznaš drugega v dušo in si zato morda preveč dovoliš v komunikaciji. Bili smo še študentje, ko nas je skladatelj Danilo Švara peljal na izmenjalni koncert v Belgijo. In na vlaku nas je najprej vprašal: »Fantje, zdaj mi pa po pravici povejte, a se vi precej kregate?« Malce smo se spogledali, ali mu bomo povedali resnico ali bomo blefirali, pa smo potem le dejali, da se kregamo. In je dejal: »Odlično! Samo to me je skrbelo. Zdaj vem, da je z vami vse v redu.«

Ja, še vedno igrava v duu z ženo pianistko Alenko Šček Lorenz ter v duu s kitaristom Jerkom Novakom. Ti dve komorni kombinaciji sem si obdržal.

Koncert smo razdelili v dva dela, v prvem bodo nastopile skupine, s katerimi trenutno delam, recimo Trio Rupnik in Trio Rêverie, v drugem delu pa skupine, s katerimi sem delal pred nekaj leti. Pred časom sem že zbral na oder razpadle skupine iz preteklosti in so potem igrali Miran Kolbl, Bojan Gorišek, Volodja Balžalorsky in drugi. Tokrat sem se odločil za mlajše, ki so šele pred nekaj leti zapustili akademijo, in za to priložnost se bo ponovno zbral Trio MaRaKle. Igrala bosta tudi Trio Gud in Godalni kvartet Accademia. Oblikovanje sporeda sem jim prepustil: naj igrajo tisto, kar sami najraje igrajo.

Na Glasbeni julij na Obali, ta mi je bil vedno med vsemi poletnimi tečaji najbolj pri srcu. In za katerim mi je najbolj žal, sploh ker je propadel iz banalnih razlogov, cvetel pa je enajst let, med letoma 1996 in 2006. Ravno tako se je iz Obale umaknilo Tekmovanje V. Lovec – I. Šček za komorne skupine Koper, ki sicer zdaj poteka v Ljubljani pod novim imenom Tekmovanje komornih skupin Primoža Ramovša. Dragoceno mi je tudi mentorstvo na Festivalu Echos, posebej pa sem ponosen na cikel Glasbene nedelje v Unionu, ki ga vodim že 16. sezono. Za nami je ravno 120. večer, na katerem je nastopil odlični mladi pianist Urban Stanič. Ta hip že premišljujem o naslednji sezoni in, zanimivo, glasbenih talentov nikoli ne zmanjka.