Vprašanje, ali podjetništvo sodi v šole, kjer naj bi otroci dobili splošno izobrazbo, sodi med trenutno aktualna vprašanja. Med drugim ga je sprožila tudi ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar, ki je uvajanje teh vsebin v šolo napovedala že na začetku svojega mandata. »Nihče ne pričakuje, da bodo dijaki in učenci naredili podjetniški načrt in začeli svojo dejavnost. Gre za podjetnost.« Po njenem bi se torej učili razvijati svojo inovativnost.
V nekaterih šolah to že počnejo. Na primer v gimnaziji Vič, ki je splošna gimnazija. Da je treba s tem seznaniti dijake, je ravnateljica mag. Alenka Krapež ugotovila, ko je šolo obiskala nekdanja dijakinja, ki je postala arhitektka. »Povedala je, da ni bila nikoli zaposlena v podjetju. Sama si išče delo, projekte in je pri tem uspešna. Takrat sem pomislila, da to verjetno čaka tudi veliko naših sedanjih dijakov. Tako smo v šolo vpeljali podjetniški krožek, kjer si dijaki že zgodaj pridobivajo podjetniško znanje.«
Drugačni časi terjajo drugačno znanje
Tudi avtorica knjige Česar nas niso naučili v šolah Petra Škarja opozarja, da mladi brez te vrste znanj, ki jim jih formalna izobrazba za zdaj še ne daje, ne bodo mogli živeti. Po njenem se na znanja, pridobljena s formalno izobrazbo, pri nas preveč zanašamo, ne zavedamo pa se, da je to le mali delček na realnem trgu dela. In kaj so tista znanja, ki bi jih mladi morali usvojiti? »Prodaja, zastavljanje ciljev v življenju, iskanje ravnovesja, prevzemanje odgovornosti, komunikacija, razumevanje delovanja podjetij in sistemov, organizacija časa, samoiniciativnost, iskanje rešitev, kreativnost, ustvarjanje trdnih prepričanj in verovanj, povezovanje med ljudmi, timsko delo, finančna inteligenca, čustvena inteligenca, unikatnost...« našteva Škarjeva.
Marsikaj od naštetega je mlade v litijski gimnaziji, ki ji je ravnateljeval, želel naučiti dr. Vinko Logaj, sedanji direktor Zavoda RS za šolstvo. Želel je vpeljati podjetniške oddelke, a je bilo za to idejo po njegovem mnenju še prezgodaj. »Zdaj so stvari dozorele,« je prepričan. Po njegovem mnenju bi bilo treba najprej doreči, ali bi v šole uvedli podjetništvo ali podjetnost. Sam je za slednje. Sem sodi spodbujanje motivacije, ustvarjalnosti, reševanje problemov... »Razviti moramo nove didaktične pristope, s katerimi bodo mladi prevzemali odgovornost in aktivno delali.«
Več težav kot vsebine, ki naj bi jih mladi spoznali, po mnenju Vide Vidmar iz Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije Ljubljana prinaša njihovo poimenovanje – podjetništvo ali podjetnost. »Podjetnost potrebujemo vsi. Pomaga nam, da svoje interese ustrezno usmerimo.« V strokovnih gimnazijah pa želijo že zdaj dijakom ponuditi osnove podjetništva, kjer spoznavajo tudi področje samozaposlovanja. »Ne morejo namreč več računati, da bodo dobili službo in jo obdržali do upokojitve.«
Ustvarjamo prekerno delovno silo
Prav zato uvajanju podjetništva v šole nasprotuje profesor filozofije v Gimnaziji Ravne Andrej Adam. »Na prvi pogled se zdi, da ni nič narobe z uvajanjem podjetništva v šole. Snovalci programa finančnega opismenjevanja v osnovnih in srednjih šolah nas želijo prepričati, da otrokom posredujejo vsakdanja praktična znanja, zlasti kako ravnati z denarjem, kako si privarčevati za telefon, avto, študij v tujini in tudi kako zaslužiti denar oziroma ustanoviti podjetje itd. Mnogi starši bi bili veseli, če bi njihovi otroci kaj privarčevali, če bi bili podjetni.« A pri vsem tem bi morali biti po njegovem pozorni na kontekst. »Pri podjetniških krožkih gre v bistvu za indoktrinacijo, programiranje osebnostnih lastnosti, značilnih za začasno, prekerno delovno silo, ki si bo v kriznih časih naložila odgovornost za uspeh ali neuspeh na svoja ramena.« Podjetnost je tako zanj le lepše poimenovanje za osebne »vrline« ljudi v negotovih časih. Vse to v resnici ne služi kakovosti življenja, temveč tekmovanju na opevanem prostem trgu.
Ministrica za izobraževanje Setnikar-Cankarjeva, ki sicer podrobnejših načrtov o uvajanju podjetniških vsebin v šole še ni izdala, pa je prepričana, da bi se učenci in dijaki podjetništva morali učiti iz dogajanj, o katerih učenci poslušajo doma: o brezposelnosti, o družinskem proračunu, zakaj bodo porabili denar, zakaj ne. Po njenih besedah se tega tako lotevajo na Danskem, kjer otroci preko konkretnih primerov spoznavajo, kako posamezne stvari delujejo. Otroci v vrtcu so navdušeni nad gasilci, če jih ti obiščejo. Na podoben način bi lahko otroke navdušili tudi za druge poklice in področja dela, je še dejala na zaslišanju pred poslanci državnega zbora.