To je odvisno od grožnje. Pri zajezitvah se prekine vzdolžna povezanost reke, kar vpliva na migracijo rib in prenos sedimenta. Hitrost pretoka vode se zmanjša, zato se dvigne temperatura vode in zniža vsebnost kisika v vodi, pride do kopičenja mulja, kar ogroža drstišča, številni organizmi izgubljajo svoj življenjski prostor. Prodni nanosi in talni material, ki jih prenaša vodni tok, se kopičijo pred pregrado, za njo pa se reka poglablja, kar še pospešuje erozijo usedlin. Regulacija recimo pomeni, da reko zabetoniramo v kanal, kar vpliva na odtekanje vode, izginjati začnejo poplavne ravnice, ki kot gobe zadržujejo vodo in umirijo poplavne valove, uničena je obrežna vegetacija, s tem pa spet tudi habitati. Tudi videz krajine je uničen. Vplivov teh hidromorfoloških posegov je ogromno in predstavljajo največjo grožnjo za alpske vodotoke. Vedno pa se mi zdi malo smešno, da moramo naravovarstveniki utemeljevati, zakaj je ohranjanje neokrnjenih rek pomembno.
Zakaj?Ker se pozablja, da govorimo o naravnih dobrinah, ki so omejene. Tudi z vodo je tako, interesov in njenega dejanskega izkoriščanja pa je vedno več. Če temu dodamo še podnebne spremembe, zaradi katerih naj bi temperatura v Alpah še naprej rasla, bo v prihodnosti tudi vode vedno manj, torej bo ogrožen naš sistem shranjevanja vode. Če bo sneg nadomestil zimski dež, bo voda pozimi odtekla, spomladi pa ne bo več ničesar, kar bi napajalo velike reke, iz katerih se zdaj v Evropi oskrbuje okoli 180 milijonov ljudi. Zato se mi res ne zdi pametno, da vse rečne odseke do zadnje krpice izrabimo za gradnjo elektrarn. Kajti več ko je na reki prostora zanje, manj ga je za namakanje, pitje, turizem... Če bo vode čedalje manj, se bodo konflikti med različnimi interesi le še zaostrili. Ravno zato bi želeli, da ti zadnji ohranjeni predeli alpskih rek postanejo neke vrste izključitvene cone, kjer so vse nadaljnje hidromorfološke obremenitve prepovedane.
V Sloveniji enega takšnih neokrnjenih predelov predstavlja porečje Soče, ki pa ga pred novimi posegi že ščiti poseben zakon.Res je, Sočo z njenimi pritoki ščiti zakon iz leta 1976, velik del območja, vključno z Idrijco, spada tudi pod Naturo 2000. Kljub temu v letnem poročilu Soških elektrarn vsako leto znova piše, da v prihodnosti načrtujejo gradnjo hidroelektrarn na pritoku Učja in na Idrijci. Poleg tega smo bili leta 2011 že priča poskusu spremembe zakonodaje, s katerim je želela takratna vlada dopustiti gradnjo novih hidroelektrarn na pritokih Soče. Če je politična volja taka, se lahko zakonodaja precej hitro spremeni. Zato je eden naših ciljev, da za zaščito reke uporabimo tudi mednarodna orodja. Hkrati pa želimo o tem govoriti in ozaveščati ljudi, saj je potem spremembe težje izpeljati.
V sosednji Avstriji, ki ji pripada največji delež vsealpske rečne mreže, je na vodotokih že več kot 5000 hidroelektrarn, več kot 100 je še načrtovanih. Statistika za Slovenijo ni tako slaba, sploh glede na to, kako težko so vlagatelji pri nas prihajali do dovoljenj za postavljanje malih hidroelektrarn.Vendar je evropska komisija našo državo prav pri malih hidroelektrarnah opozorila, da pri podeljevanju dovoljenj ni ustrezno presojala njihovih vplivov na okolje. Pripravljalci so namreč v načrt upravljanja voda vključevali le vodotoke s prispevno površino, večjo od 100 kvadratnih kilometrov. To pomeni, da vpliva malih hidroelektrarn sploh ni mogoče zaznati, saj se stanje spremlja le na glavnem vodotoku. Od leta 2004 je bilo pri nas odobrenih okoli 500 novih malih hidroelektrarn, evropska komisija pa zdaj od Slovenije zahteva, da njihove skupne učinke oceni še na vodotokih s prispevno površino od 10 do 100 kvadratnih kilometrov. Ti podatki nam zdaj manjkajo. Pa ne samo v Sloveniji, težave z manjkajočimi podatki smo imeli tudi v drugih alpskih državah, predvsem glede hidromorfoloških obremenitev, čeprav bi po vodni direktivi morali obstajati.
Zakaj jih ni?V pristojnih javnih institucijah so nam odgovarjali, da ni denarja ali da podatke še zbirajo in jih bodo v prihodnosti imeli. Že brez njih pa je rezultat grozljiv in kaže na velike obremenitve alpskih rek – 16.000 kilometrov rek je pod vplivi hidroelektrarn.
Kako zanesljiva pa je vaša študija glede na pomanjkljive podatke?Dobljeni rezultati so dober kazalnik stanja oziroma je to v realnosti lahko samo še slabše, saj recimo določenih podatkov o hidroelektrarnah in drugih pregradah ni bilo mogoče vključiti v končno oceno stanja vodotokov. Če podatka o določeni obremenitvi na vodotok ni bilo, ga Univerza na Dunaju, ki je izvajala raziskavo, seveda ni upoštevala.
Lastniki malih hidroelektrarn pri nas radi poudarjajo, da vodo odvzemajo v dovoljenih mejah.Kolikor vem, v Sloveniji ni denarja za inšpekcijske nadzore, zato tudi ni nikogar, ki bi na terenu preverjal, ali to drži.
Glede velikih je trenutno pri nas aktualna gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, s katero pa urejajo tudi protipoplavno zaščito okoliškega prebivalstva, gradijo ribje steze...Res je, da investitorji velikokrat zagotovijo še rezervoarje pitne vode, ribogojnice, protipoplavno zaščito in da so hidroenergetski objekti namenjeni večnamenski izrabi. Toda zgornje porečje Soče do Tolmina in celotno porečje Idrijce bi morali postati izključitvena cona, torej za posege prepovedano območje. Med drugim zato, ker smo v posebni študiji v okviru projekta primerjali ekonomske učinke turizma in hidroelektrarn v tem delu Soče in ugotovili, da ima že zdaj, čeprav turistični potencial območja sploh še ni popolnoma izkoriščen, turizem večjo dodano vrednost kot hidroenergetska izraba reke. Tudi socialni učinki turizma so večji, saj ta dejavnost zaposluje vsaj štirikrat več ljudi kot hidroenergetski sektor. Poleg tega denar ostane v dolini, medtem ko gre denar od energetike državi.
Ali Sočo najbolj ogrožajo hidroelektrarne?Načrtovane nove hidroelektrarne so taka tiha grožnja, so pa še druge. Na njenem glavnem toku je veliko odvzema gramoza, spiranje s kmetijskih površin v nekaterih delih povzroča onesnaževanje, ena glavnih groženj v porečju Soče so tudi odvzemi vode za male hidroelektrarne, ki jih je zelo veliko in so razmeroma neučinkovite. V nižjih delih toka pa se soočajo z drugimi izzivi; tam je pet velikih hidroelektrarn, ki nimajo ribjih stez, nekatere bi bilo treba posodobiti. Pri vsem skupaj res ne gre za to, da so vse hidroelektrarne slabe, ampak da moramo biti pri njihovem načrtovanju izredno pazljivi, preudarni in postaviti določene meje. V študiji je bilo določenih 15 odstotkov rek z zelo visoko prioriteto varovanja, ki bi jih morali opredeliti kot izključitvena območja za vsakršne nadaljnje hidromorfološke posege.
Je pri nas to le Soča s pritoki?Ne, tudi nekateri deli zgornjega porečja Save. Seveda pa je bil v študijo zajet samo alpski del, preostali del Slovenije ne.
Kako pa bi ohranjali neokrnjene dele teh dveh rek, so poleg izključitvenih con potrebni še kateri drugi ukrepi?Prvi korak je identifikacija ekološko pomembnih rek, da lahko postavimo prioritete, katere reke moramo zavarovati oziroma katere imajo dober potencial za obnovo, kar je bil tudi eden od namenov študije. Potreben je dober upravljalski načrt, ki reko obravnava od izvira do izliva in je usklajen z drugimi sektorji in prostorskimi načrti. Poleg tega je seveda pomembno tudi ozaveščanje ljudi o pomembni vlogi naravnih vodotokov in številnih ekosistemskih storitvah, ki nam jih ponujajo: hrano, pitno vodo, možnosti za ribolov in vodne športe. Reke so ključne za naše preživetje in so mnogo več kot zgolj vir vodne energije.