Ko sva uro zatem prikrevsala do restavracije Fahle na zahodnem robu mesta (zapeljati sva se pustila hvalnici v Vodiču), sem sklenil konverzacijski priročnik uporabiti v praktičen namen. Čutil sem, da bi bil že čas, da se prikupim domorodcem s kakim dialogom v njim ljubi domači besedi. A glej, poglavja so obsegala vse mogoče, od »Naročanja nove obleke« do »Montiranja poličk«, kot nalašč pa nisem notri našel nič, kar bi mi utegnilo pomagati pri naročanju jedi.

Rekel sem si torej, da bom začel s frazami iz prvega poglavja, ki je zagotovo seznanitven – človek se predstavi, kot se pač vselej spodobi.

Izkazalo se je, da je bil g. Haas pri snovanju življenjskih okoliščin svojega junaka izjemno temeljit. Že takoj na začetku je razvidna skrb za to, da bi uporabnikov alter ego imel pri roki dovolj fraz, s katerimi bi se pretolkel skozi konverzacijo v primeru, če bi bil ravnokar pretrpel možgansko kap.

Da bo reč vsaj do neke mere razumljiva, sem jo prevedel (iz angleščine) v slovenščino.

Junak: Kdo sem?

Sobesednik: Ste g. Black.

G. Black: Čigav mož sem?

Sobesednik: Ste mož gospe Black.

G. Black: Kako je ime mojemu sinu?

Sobesednik: Vašemu sinu je ime John.

G. Black: Kako je ime vam?

Sobesednik: Ime mi je Peter Jones.

G. Black: Imam enega otroka ali dva?

G. Jones: Imate dva otroka.

G. Black: Je Mary moja hči?

G. Jones: Tako je.

G. Black: Koliko je stara?

G. Jones: Ima osem let.

G. Black: Kaj počne?

G. Jones: Pismo piše.

G. Black: Ali stoji ali sedi?

G. Jones: Sedi.

G. Black: S čim se igra John?

G. Jones: Igra se s svojim vlakcem.

G. Black: Ima John kaj bratov?

G. Jones: Ne, nobenega.

G. Black: Imate vi kaj bratov?

G. Jones: Ja, imam.

G. Black: Koliko?

G. Jones: Enega.

G. Black: Kadite?

G. Jones: Ne kadim.

G. Black: Kadi vaš oče?

G. Jones: Kadi.

G. Black: Ali kadi vaša mati?

G. Jones: Ne, ne kadi.

G. Black: Ali ženske kadijo?

G. Jones: Nekatere ja, nekatere ne.

Prvi pogovor se je s to filozofsko ugotovitvijo iznenada končal.

Vem, na prvi pogled se zdi dvogovor kot vzet iz slovenske drame. A v resnici je stvar apolinično jasna. Pa si poglejmo:

Očitno se tukaj menita pacient in zdravnik. Pacient, gospod Black, je amnezičen, pravkar se je morda zbudil iz nezavesti ali še bolje narkoze. Zdravnik, doktor Jones, je domneval, da bo pacientu koristilo, če bo videl svoje najbližje, in je v postoperativno okrevalnico spustil pacientovega sina Johna in hčer Mary. Zdravnik ni želel, da bi otroka motila pogovor, pa ju je zaposlil: Mary je dal list papirja, Johnu pa vlakec. Mary se je odločila, da bo napisala pismo, najbrž za primer, če ne bo dobila priložnosti za nastop. Pacientu se polagoma vrača spomin, z njim tudi imeni otrok, vendar je še vse megleno, tako da niti ne ve, da gre za njegova otroka. Morda so mu med operacijo sneli in založili naočnike, ali pa iz kakega drugega razloga – slepote, gledanja v steno – ne vidi, kaj otroka počneta. Dokaz, da trpi bodisi za anteretrogradno amnezijo ali vsaj za diskalkulijo, je njegovo vprašanje o Johnovem bratu: saj mu je doktor že malo prej povedal, da ima dva otroka, poleg Johna še Mary, torej zagotovo ne more imeti še tretjega?

Iz dialoga vidimo tudi, da je junak bržkone kadilec – očitno pa tudi ve, da so zdravniki občutljivi na kajenje, še sploh na sekundarno. Kot maček okrog vrele kaše se torej smuka okrog kadilske tematike, požicati pa si doktorja vendarle ne upa.

Pogovor se konča, ko dr. Jones iz pacientovega zadnjega vprašanja sklene, da se pacientovo umsko stanje slabša in da bi mu nadaljnji pomenek škodoval.

Tudi namen je jasen. Besedilo je uporabno za vsakogar, ki odpre oči in zagleda nad sabo človeka z zelenim kirurškim predpasnikom ali v modri policijski uniformi ali v beli halji sv. Petra. Vsakemu uporabniku Konverzacij v angleščini in estonščini, ki so ga ravno pripeljali iz operacijske dvorane na oddelku za urgentno nevrokirurgijo, bo priročnik prišel še kako prav, in pohvaliti je treba g. Haasa, da je mislil na ljudi v takšnem položaju. A najbrž je pisal iz lastnih izkušenj in doživetij, pa ga je to zapeljalo, da je pozabil na interese tistih uporabnikov, ki niso imeli te sreče, da bi jih kdo pravkar povozil, operiral ali spravil v blaznost.

Za moje trenutne potrebe se je prvo poglavje vsekakor izkazalo kot vsebinsko omejujoče.

Vseeno sem ga poskusil izkoristiti. Pokazal sem s prstom na nekaj na jedilnem listu, čemur se je reklo meie kokkade suitsutatud raimefilee, in vprašal: »Kas ta seisab voi istub? – Ali stoji ali sedi?«

Menil sem bil namreč, da pozna tudi estonščina tako imenovane metafore in metonimije, tako da se da o kaki jedi reči, da »stoji« ali »sedi«, recimo v želodcu ali vsaj na krožniku.

Mladenka je prijazno pokimala in se že čez deset minut vrnila z veliko porcijo krompirja z ribo in zelenjavno prilogo. Položila jo je predme in rekla nekaj, kar sem razumel kot: »Sedi, da.« Pozneje sem prenesel to sporočilo Marin in pogruntala je, da gre za besedico seedida, ki pomeni »prebavljivo«.

To je bil torej moj prvi uspešni pogovor v čisti estonščini!

Nisem bil povsem presenečen: kaj ni že genialni Stanislav Lem ugotovil, da so si vsi jeziki v resnici enaki, saj ni nobenega, v katerem ne bi bilo mogoče poslati telegrama z naslednjo vsebino: »Babica umrla – stop – Sožalje – stop – Pogreb v petek – stop – Za sedmino prispeva vsak sorodnik ne glede na dejansko udeležbo – stop.« Kar pomeni, da si vse človeštvo deli pojme, kakršni so spol, sorodstvo, smrt, pogrebni obred, sožalje, časovni orientirji, računstvo, načelo enakosti, transsubstanciacija itn.

Pozneje sem sprevidel, da v Estoniji gostu ne glede na variacije v poimenovanju postrežejo s krompirjem in ribami, ki se razlikujejo le po načinu priprave in zelenjavnih dodatkih. Je pa ta jed zelo okusna in nasitna.

* * *

Po obilnem obedu bi bil najraje obsedel, a čakal naju je še – cirkus!

Pozabil sem bil omeniti, da sem v Turističnem informativnem centru (vizavi knjigarne), kamor sva zavila po karto mesta, opazil plakat, ki je oglašal nastop cirkusa, »kakršnega še ni bilo v Tallinnu«. Imenoval se je »Un Cirque Plus Juste«, torej »Pravičnejši cirkus«, predstave so bile tri, razporejene vsak dan po ena v času med 4. in 6. septembrom, in sicer na prostem, na nekakšni naši Metelkovi, torej v sovjetskih pristaniških razvalinah, ki so jih oblasti prepustile svobodni iniciativi mladih kulturnikov.

Doma sva našla Marin in pokazal sem ji gradivo. Prevedla nama je ključne odlomke iz predstavitve umetnika Janija Nuutinena, soustanovitelja cirkusa, zaslužnega za »hitri razvoj finskega cirkusa«. Pisalo je, da je »publiki v izreden užitek mojstrska sposobnost, s katero jo Jani Nuutinen drži na robu sedežev«, medtem ko »ustvarja mistično ozračje, polno iluzij, ki se širijo po vsem prostoru« in »v nastop vključujejo tudi gledalce«.

Navdušeni smo odhiteli na nabrežje, vendar prišli tja morda pet minut čez uro. Dostop nam je zastavil redar. Rekel nam je, naj šepečemo, da s svojimi glasovi ne zmotimo artista, in nas poučil, naj poskusimo jutri, vendar naj zagotovo pridemo pol ure pred predstavo, tako da še dobimo vstopnice.

Vprašal sem, koliko znaša vstopnina.

»Petindvajset evrov.«

Obšlo me je noro upanje, da je narobe zmnožil. »Mislite štiriindvajset? Trikrat osem je štiriindvajset,« sem ga popravil s hripavim šepetom.

»Petindvajset. Trikrat petindvajset je petinsedemdeset,« je bil neomajen.

Ženski sta me zvlekli proč, preden bi lahko s svojim kramarstvom kvarno vplival na potek predstave, v kateri »se združujejo silna dramatičnost, spretna igra, cirkuška magija in obrtne spretnosti«.

Nič, rekli smo si, da pojdemo v cirkus pač jutri, na zadnji dan. Da naju potolaži, naju je Marin odpeljala v bližnjo četrt Kalamajo, ki je s svojimi lesenimi hišami in ohišnicami v primerjavi s sicer pološčenim mestom videti bolj sproščena, ali pa bolj razpuščena, kakor že hočete. Pojasnila nama je, da gre za nekdanje ribiško naselje zunaj mestnega obzidja. Kadar se je mestu približalo sumljivo ali že kar sovražno ladjevje, je gosposka kolibe zažgala in tako ustvarila dimno zaveso, ki je Talincem omogočila, da so se lahko v miru pripravili na spopad. To se je zgodilo skozi zgodovino najmanj dvanajstkrat, vse dokler se niso ribiči naveličali in prodali bajte umetniškim in boemskih naturam.

Blizu železniške proge smo odkrili prijazen lokalčič in se usedli. Ko sva omenila hotel Viru, se je Marin zmračilo čelo in rekla je, da se osebno ne strinja z muzejem, odprtim leta 2011, češ da z eksponati – mikrofoni v pepelnikih in lustrih in podobnim – brijejo norce iz časa najhujšega terorja. »Obiskovalci imajo vtis, da so bili sovjetski samodržci zbor vaških bebcev, ki so se v svoji nesposobnosti spotikali drug čez drugega. Resnica pa je, da smo živeli kakor pod giljotino. Takšne traparije so krive, da se zdaj v nekaterih članicah EU in celo Natu izmikajo svojim dolžnostim. Jasno pa je, da je vsaka spravljivost voda na Putinov mlin.«

Sam se kot amaterski psiholog sicer bolj nagibam k pogledom Karla Erjavca. Danes sem prebral v časopisu, v katerem sicer redno objavljam, da so ga novinarji v anketi ocenili z najvišjimi ocenami kot spretnega politika, z najnižjimi pa kot diplomata. Ampak kaj je spretna svetovna diplomacija drugega kot z osebne in notranjepolitične na mednarodno raven povzdignjen čut za mešetarjenje?

Kakšna je Erjavčeva politična filozofija? Dala bi se sežeti v misel, da je treba čolnič orhrenk zazibati edinole, kadar v njem kak povzpetnik vstane, tako da se brž zvrne v vodo. Nasploh pa naj se čoln vseskozi pozibava le toliko, da bodo vsi lepo mirno sedeli in se držali za rob. Če je čoln majhen kot Slovenija, to ni tako težko. Potem je treba le še paziti, da ne veslaš v vsako burjo, ki jo uzreš na obzorju. In jaz se moram strinjati s tem.

Med menoj in Marin se je razvil pogovor o učinkih sankcij – »Akciji vselej sledi reakcija…« – ki je nazadnje zavil k jedrski bombi – »Veste, tudi Rusi jo imajo…« – in se vljudno umiril šele po Bernardinem diplomatskem vprašanju, kakšna je paradižnikova juha.

Ko smo se vračali že lepo varno domov, sem po neumnem začel spraševati o estonski glasbeni sceni. O stanju ekonomije se da namreč soditi po tem, koliko mladih se odloča za pevsko kariero. Več ko jih je, manj je drugih možnosti za zaposlitev. Včasih je bil tako merilo šport, a zdaj odrašča bolj mehkužen rod. (Kar se tiče starejših ljudi, je zanesljivo merilo število taksistov.)

Vse je šlo gladko, dokler nisem povprašal po predstavnikih »indie glasbe«. Pozneje zvečer šele se je izkazalo, da je šlo za nesporazum: medtem ko sem imel jaz v mislih glasbo, ki se ne glede na zvrstnost izmika temu, da bi jo uspešnost zvlekla v prodajni vrtinec modnega trenda, je Marin mislila, da govorim o indijski (ali indijanski?) glasbi. Tako je vsaj rekla, ko se je uro po prepiru vrnila iz kopalnice – razumel sem to kot roko sprave in ji v zameno povedal, da sem pravkar odkril, da je Arvo Pärt, moj najljubši indie sodobni skladatelj, Estonec!

Ko sta Marin in Berni že spali, sem sedel k računalniku. Želel sem si priti na jasno, ali bom delal Estoncem krivico, če si bom sodbo o njih ustvaril na temelju svojih dialogov z njo.

Z nekaj muje sem odkril brošurico z naslovom A dozen questions about Estonia (Dvanajst vprašanj o Estoniji). Notri je pisalo:

»Velik del tistega, kar drugi narodi izrekajo brez pomisleka, utegnejo Estonci razkriti šele, ko si bodo zares znani z dotično osebo. Estonec je globoko prepričan, da so njegove zamisli vselej najboljše izmed vseh, tako da nič kaj prijazno ne gleda ljudi, ki bi ga želeli poučevati ali mu pridigati. Skeptična natura Estonca – namreč tisto, čemur sam rad pravi 'zdrava kmečka pamet' – včasih zadobi obliko čiste ozkogledosti.«

No, enako bi se dalo reči tudi o Slovencu.

Dolgo nisem mogel potem zaspati. Ugibal sem, ali se bo tole med mano in Marin razvijalo podobno kot tisto med Ukrajino in Rusijo. Ali se mi ljubi naslednje dni vzdrževati vljudnostne odnose in paziti na to, kako se bom izražal in kakšne teme bom načenjal? Sklenil sem, da se mi ne ljubi. Spontanosti ni, kjer je treba paziti na vsako besedo oziroma držati jezik za zobmi. In sploh, kako naj si postanem »zares znan z dotično osebo«, če ji ne namenjam iskrenih misli?

Nazadnje sem po tihem vstal in se sprehodil po stanovanju. Na televizorju je stala fotografija pokojnega očeta, poleg nje vaza s posušenim pogrebnim cvetjem; malo naprej sem na omarici videl pod steklom fotografijo moža pri štiridesetih, ki je nasmejan mežikal v sonce pred kamnitnim zidom, zadaj pa so se videli goli griči z belimi betonskimi hišami in tu in tam kaka palma; na spodnji knjižni polici, pod prevodnimi izdajami klasikov, izšlimi pred drugo svetovno vojno, se je stiskala zbirka šestih ali sedmih pisarniških spenjačev, od katerih so bili ob pazljivem ogledu štirje povsem enaki: vse to mi je govorilo, da je Marin konservativna, lojalna, zvesta sebi in svoji preteklosti, in jasno mi je bilo, da se bo z enako nujo, iz katere ne more pometati stran zastarelih prevodov in odvečnih spenjačev, še naprej oklepala vsakega svojega prav.

* * *

Po izdatnem estonskem zajtrku – nasoljenih sardelicah ipd. – naju je Marin odpeljala na vzhodni konec dežele, najprej na muzejsko graščino Sagadi znotraj nacionalnega parka Lahemaa.

Te graščine so morda najbolj izrazita kulturna posebnost Estonije. Kar dva tisoč jih je po deželi. Sezidali so si jih nemški baltski plemiči, ki so lahko gospodovali tukaj ne glede na trenutno nadoblast vse do časa estonske osamosvojitve (1919), ki je prinesla zemljiško reformo. Nova oblast je zaplenjene posesti razdelila med estonske kmete, še posebno med udeležence zmagovite vojne za neodvisnost (proti Sovjetski zvezi, 1918–1919). V graščine so naselili lokalne uprave, šole, vrtce, muzeje, sodnije in urade.

Kako da so dvorci preživeli sovjetsko dobo (1940–1990), ne vem. Mogoče jih je bilo kratko malo preveč, da bi Sovjetom uspelo vse prepustiti propadu? Do ljudi samih niso bili tako mili: že v prvem letu so pomorili cvet estonske inteligence, kakih 500 ljudi v domovini, 5000 v internaciji, 15.000 pa v kazensko-delovnih bataljonih.

Še vse do leta 1948 so se Estonci z orožjem trmasto upirali zasedbi. Velja ocena, da je bilo v vrstah »gozdnih bratov«, kot so se imenovali, nekako 35.000 mož. Zadnjemu so Sovjeti prišli na sled septembra 1978. Aretaciji je ušel v smrt od lastne roke. Estonci so potemtakem celo stanovitnejši od Japoncev (zadnji Japonec se je pustil ujeti decembra 1974)!

Pri denacionalizaciji so ostali potomci baltskih plemičev praznih rok, obnovljena Estonija pa je začela obnavljati dvorce.

Enega takega smo si torej ogledali, ne le lepo opremljene sobane in parke, marveč tudi razstavo gob in metuljev ter muzej gozda in lesarstva v nekdanjih hlevskih prostorih.

Potem smo odhiteli naprej v čudovito naravo parka Lahemaa.

Estonija ima samo 1,3 milijona prebivalcev, po površini pa je dvakrat večja od Slovenije. Prebivalstvo je skoncentrirano v Tallinnu (pol milijona) in še v nekaj mestih. Spričo tega imajo obilo prostora na voljo za prelepe naravne rezervate, kakršen je Lahemaa (18 odstotkov vsega kopnega in 30 odstotkov ozemeljskih vod).

Sprehodili smo se skozi vasico vse do morskega brega, kjer stojijo replike ribiških kočic s sušečimi se mrežami in vsem takšnim, kar spada zraven, vštevši s straniščem: kamrico z leseno sedežno desko in v njej okroglo odprtino. Kot otrok sem natanko takšno stranišče na štrbunk uporabljal pri babici in dedku v Majurcu. Torej se mi ni zdelo kaj posebnega, vse dokler nisem zagledal table, ki je razglašala, da je postavitev stranišča financirala Evropska unija iz svojih skladov.

Slovenski varuhi kulturne dediščine so še svetlobna leta za Estonci.

Po sprehodu po mivkastem morskem obrežju in skozi prelep borov, jelov in brezov pragozd smo pred mogočno repliko srednjeveške krčme pojedli mulgi pudere, močnik iz ječmena in krompirja, ki so mu navrgli ribe.

Od dveh drugih miz je prihajal nadležen dim. (Da, ženske kadijo.) Marin je sicer dobrodušno sprejela moje večkratno presedanje – veter se je menjal – pozneje pa le pripomnila, da se ji zdi najnovejše izganjanje kajenja tudi z gostilniških vrtov že pretiravanje. Rekel sem, da bi sam veliko raje prepovedal kajenje prav zunaj, kjer je zrak svež in ga je res škoda, notri pa bi prostore razdelil na kadilske in nekadilske glede na deleža, ki ga imata kadilska in nekadilska stran med populacijo. A varuška država očitno nima izdelanih meril, kajti če ji je mar žrtev sekundarnega kajenja, bi ji seveda moralo biti enako mar tudi primarnih žrtev, torej kadilcev samih. Iz tega se je razvil imeniten prepir. Marin je ostroumno dokazovala, da država ščiti samo pasivne žrtve, medtem ko se ne želi vtikati v svobodo posameznika, da se odloča, kaj naj bi bilo dobro zanj osebno, jaz pa sem jo spraševal, kako da, če je res tako, država ne prepove staršem nedoletnih otrok kaditi doma ali v avtu. Videl sem, da Marin trpi, ko mora oporekati svojemu rešitelju – samo malo prej sem ji izročil i-fon, predvidevam, da z vsemi mogočimi zaupnimi službenimi podatki, ki ga je pozabila na mizi graščinskega bifeja. Vprašal sem jo, ali ve, zakaj ga tako pogosto pozablja (tisti dan se ji je to zgodilo že tretjič).

»Ker ne maram svoje službe?« je zdolgočaseno ugibala, kaj bi lahko bil moj argument.

»Ne, službo imate zelo radi in se pri svojem delu nedvomno odlikujete. Problem pa so vse tiste reči, ki ste jim tako zvesti, da jih nočete pozabiti niti začasno. Teh imate polno glavo, in kje naj v polni glavi najdete prostor še za takole novotarijo, kot je galaxy4?«

* * *

Kronsko doživetje dne je bil vendarle ogled »Pravičnejšega cirkusa«.

Vsakdo je prebral Huckleberryja Finna, zato se bo seveda živo spominjal predstave »Kraljevega gledališča Non plus ultra«. Ali mi je torej sploh treba res poročati o »Pravičnejšem cirkusu«? Naj povem samo, da je šlo za značilen poulični cirkus, s to razliko, da predstava poteka v šotorčku in da artist zna poleg evropskih kulturnih skladov prazniti tudi denarnice naivnih gledalcev – kakih 120 nas je bilo. Artist, g. Nuutinen, oblečen najbrž v staroveško finsko narodno nošo, to je dolge spodnjice in meniško kuto, je s pretežno paralitično okornostjo izvedel štiri točke, a zapomnil sem si eno samo, v kateri je glasno sopeč suval v zrak menda svinčene krogle in jih prestrezal s svojim bikovskim tilnikom ali pa jih polagal v železno košarico na vrhu droga in s to rečjo potem lovil ravnotežje nad glavami otročičev v prvi vrsti – to je bilo menda tisto »vključevanje publike … na robu sedežev«, o katerem je govorilo predstavitveno besedilo. Bernarda se je sicer smejala, a ona se vedno smeje, kadar jo je strah. Aha, zdaj sem se domislil še ene atrakcije: kot kak postaran poznavalec kitajske borbene veščine Cheui Kai Pang (»palica pijanega prosjaka«), ki iz pozabljivosti jemlje v roke novo in novo palico, je mož nazadnje vrtel nad glavo kar pet lesenih drogov, vendar s takšno počasnostjo – napoto sta mu delala predvsem nasprotnosmerna palca – da se je še Bernarda nehala smejati, jaz pa sem, resda tudi zaradi siceršnje izčrpanosti, zakinkal.

Po nekaj manj kot 40 minutah je bil g. Nuutinen tako upehan, da si je želel samo še spati, kar nam je, potem ko so nekateri slabotno zaploskali, da bi izvabili še kak encore, tudi ponazoril s tem, da je položil lice postrani na vodoravno sklenjeni dlani – v tistem trenutku je postalo pač vsakomur jasno, da je opeharjen, ampak kdo bi to priznal, in sploh, kje je bila tu država, da bi zavarovala pasivne žrtve in jih naložila g. Nuutinenu z njegovimi porajklji po vatirani grbi, ki si jo je podložil na tilnik, da bi manj bolelo?

Nadaljevanje prihodnjič

* Kdo sem?