Maratonski tek 23-letnega Kenijca Ishmaela Bushendicha na 19. izvedbi ljubljanskega maratona je znova obudil zanimanje, kam sodi tako hiter tek in kako visoko je s tem uvrščena tudi prireditev. Glede na uradni semafor nad ciljno črto Bushendish ni ujel časa 2,08:25, ki ga je v Ljubljani leta 2011 že dosegel njegov rojak Daniel Kirwa Too. Po nekaj minutah so neuradni čas Bushendisha, ki je s tem tekel tudi osebni rekord, popravili v uradni čas na izenačitev rekorda. Čas 2,08:25 je namreč okoli 770. mesta na večni lestvici najhitrejših maratonskih tekov v zgodovini, kjer od 28. septembra z maratona v Berlinu kraljuje Denis Kimetto (2,02:57). Rekordne znamke 2,25:24 Kenijke Caroline Cheptonui Kilel iz leta 2009 zmagovalka Janet Rono v nedeljo v Ljubljani ni ogrozila. Ta čas namreč velja kot 510. čas vseh časov ženskega maratona.
Z najboljšim osebnim rekordom (2,06:41, Amsterdam, 2009) je sicer prišel v Ljubljano Elijah Keitany, ki ima 199. zabeleženi čas na lestvici vseh časov. A osebni rekordi se ne ponavljajo vsak dan, čeprav so Kenijci in Etiopijci v zadnjem letu vsaj 75 maratonov tekli hitreje kot dve uri in osem minut. Prav to je bil tihi cilj tudi za Ljubljano. »Po mojem so pomembne sekunde izgubili v prvih petih kilometrih,« je povedal Borut Podgornik, ki je kot menedžer skupaj z Gabrielom Ambrožičem skrbel za povabljene maratonce in analiziral tek skupine maratoncev. Kenijci so prvih pet kilometrov pretekli v času 15:17. To je bila tudi najpočasneje pretečena »petka« v Ljubljani, čeprav bi morala biti med najhitrejšimi. Vse naslednje so tekli med 15:06 (med 30. in 35. kilometrom) in 15:11 (med 25. in 30. kilometrom). Zadnjih 2195 metrov so pretekli v času 6:58, kar je tudi vsaj deset sekund slabše od norm. »Tu so zagotovo izgubili deset sekund preveč. Ali je to zaradi trase v zaključku ali utrujenosti, bi zmogli povedati le maratonci,« je podal analizo prekaljeni maratonski strateg Podgornik in opozoril še na en dejavnik: »Ker so imeli Etiopijci težave z vizumom, jih v Slovenijo ni bilo, čeprav smo imeli pogodbo. Zaradi tega pa ni bilo rivalstva med njimi in Kenijci, ki vedno vžge.«
»Župan Zoran Janković je obljubil, da bo za prihodnje leto poskušal zagotoviti vsaj 20.000 evrov bogatejši nagradni sklad, da bi s tem privabili boljše maratonce, ki bi mejo 2,08:25 premaknili bliže bolj uveljavljenim maratonom po svetu,« je zatrdil Gabriel Ambrožič.
Vsako leto je po svetu približno 500 maratonskih tekov, okoli 100 jih sodi v višjo kategorijo z bogatimi denarnimi nagradami in posledično dobro konkurenco. Kar 95 odstotkov vrha krojijo maratonci iz Kenije in Etiopije. Gre za masovno proizvodnjo maratoncev. Doslej je bilo po večni statistiki 1985 maratonskih tekov hitrejših od dveh ur in desetih minut ter 2379 tekov maratonk hitrejših od dveh ur in tridesetih minut. Ob tem je treba opozoriti, da so pri vseh podatkih in lestvicah, ki jih je mogoče najti na spletu (marathonguide.com, alltime-athletics.com), tudi manjše napake, zaradi katerih so ti podatki zgolj približni.
Iz leta v leto se povečuje tudi množična udeležba na maratonski razdalji. Če so organizatorji ob prijavah napovedovali 26.161 udeležencev, je bil osip pričakovan in se vsa zadnja leta giblje okoli 15 odstotkov. Ob lepem vremenu je odstotek ali dva manj osipa. Število 22.556, kot je zadnje uradno o udeležbi, je zelo dobra ocena tega trenda. Odstotek tistih s pretečenimi 42.195 metri se povečuje in je letos ob 1900 maratoncih v skupni kvoti že presegel osem odstotkov. Skupno je na 19. izvedbah tekaškega festivala doslej po ljubljanskih ulicah teklo 172.185 tekačev, nekateri na vseh. Če se bo trend naraščanja udeležencev ohranil tudi prihodnje leto, bi se število moralo gibati zelo blizu okroglih 200.000, kar bi bila ob 20-letnici simbolična številka. Tudi število pravih maratoncev bo preseglo 2000.
Ljubljana se nikoli ne bo mogla kosati z največjimi maratoni (Berlin, London, Chicago, Boston, Rotterdam, Dubaj, Pariz, Amsterdam, Frankfurt, New York). Velja pa, da sta najboljša ljubljanska časa, naključno ali ne, okoli 38. mesta po rekordni znamki vseh najhitrejših maratonov na svetu. Le mala peščica maratonov (Benetke, Tiberias v Izraelu, Košice na Slovaškem, La Rochelle v Franciji) je v okolju, podobnemu ali manjšemu kot slovenska prestolnica, in se ponašajo z boljšimi časi.
Zagotovo pa v prihodnje ne bomo dočakali statističnega podatka, koliko tekačev je v Ljubljani teklo dopingiranih, čeprav bi bil zaradi akcije Slovenske antidopinške organizacije (SLOADO) to zelo aktualen podatek. V akciji Izberi pravo pot so pred maratonom navajali podatek, da se je v zadnjih dvajsetih letih zloraba prepovedanih snovi med rekreativnimi športniki s 5 odstotkov povečala na 20 odstotkov. Ker je ta podatek dvomljiv, natančnih študij o tem namreč ni zaslediti, je direktor SLOADO Janko Dvoršak razkril, od kod podatek. »Ta je vzet iz tuje raziskave med obiskovalci fitnesa.« Torej gre za povsem drugo populacijo, kot so tekači in maratonci. »Z akcijo, ki smo jo izvedli v času maratona in za katero je denar prispeval Unesco, smo zelo zadovoljni. Bila je namenjena ozaveščanju in ta namen smo dosegli,« pravi Dvoršak. Tudi dopinških testov med pravimi rekreativci niso opravljali, kot so napovedovali. Zunaj sicer običajnega sistema izbora maratoncev za dopinško kontrolo, ki doleti najhitrejše, zajema pa krog povabljenih maratoncev, so na kontrolo povabili le še dva, ki sta bila med osmerico najhitrejših. Dva tekača torej, ki po času daleč presegata raven ljubiteljev teka. Jasno je, da iz tega vzorca tudi ne bo mogoče narediti nobenega zaključka, koliko tekačev med dvajsettisočglavo množico ni na pravi poti.