Ritmična gimnastičarka Špela Kratochwill ima za seboj izvrstno sezono. Blestela je že na majskem državnem prvenstvu, vsa pričakovanja pa presegla pred dobrim tednom dni, ko je na tekmovanju za veliko nagrado v ritmični gimnastiki Berlin Masters dosegla uspeh kariere in se uvrstila v kar dva finala.
Uspeh Kratochwillove ima še toliko večjo veljavo, če vemo, da je to njeno prvo leto v članski konkurenci. Pravi, da je s svojimi rezultati več kot zadovoljna, zlasti pa jo veseli dejstvo, da je v Berlinu ponovila uspeh Dušice Jeremič, ki je pred 13 leti postavila nov mejnik slovenske ritmike. »Po dolgih letih sem postala prva Slovenka, ki se je uvrstila tako visoko. Tega seveda nisem pričakovala, saj je prehod iz mladinske kategorije v člansko izjemno zahteven. Gre za povsem drugo raven. Po pravici povedano sem mislila, da bo prehod med člane lažji. Bilo je težko, a na koncu je bil ves vložen trud poplačan.«
Z uspešnimi rezultati so zrasla tudi pričakovanja, njena največja želja pa je nastop na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janeiru. Pritiska zaradi izvrstnih dosežkov za zdaj še ne čuti, vseeno pa priznava, da pred vsakim nastopom še vedno čuti določeno raven stresa. V veliko pomoč so ji zato športni psiholog in trenerki, ki jo ustrezno motivirajo in pomirijo. »Psihološka pripravljenost je izrednega pomena. Ritmičarke namreč opravimo ogromno ponovitev vaj, vse skupaj pa je treba izpiliti ne zgolj fizično, ampak tudi psihično,« pojasni Kratochwillova, ki je ritmično gimnastiko začela trenirati že pri vsega štirih letih. Vse odtlej je v telovadnici preživela že nešteto ur.
»Treniram po šestkrat na teden tudi po šest ur na dan. Po šoli se takoj odpravim na trening, kjer ostanem, dokler ne dosežem zadanega. Vaje delamo do popolnosti. Je kar naporno, vendar se splača na vsakem treningu dati vse od sebe. Navsezadnje to delam zase, za lasten uspeh,« razkrije dijakinja gimnazije Bežigrad, ki jo po vsakem treningu nato običajno čaka še učenje do poznih nočnih ur. »Obiskujem športni razred in sem odličnjakinja. Učim se ogromno in za zdaj mi uspeva. Zdaj imam na srečo počitnice, da se lahko malce odpočijem,« pove tekmovalka, ki prostega časa resnično nima na pretek, zato še toliko bolj uživa, ko se občasno v petek zvečer podruži s sošolci.
Uspehov bi se 16-letnica še toliko bolj veselila, če bi imela ustrezne razmere za trening. Tako kot preostali telovadci tudi ona močno pogreša primerno dvorano. »Pogojev za treniranje ritmične gimnastike pri nas pravzaprav ni. Imamo nizke dvorane, zato se mi obroč redno zabija v strop. Znanje in kakovost sta, ni pa primernih razmer,« potoži telovadka in pristavi, da jo nastopanje na mednarodni ravni tudi finančno močno udari po žepu. »V Sloveniji se zgolj od ritmične gimnastike ne da živeti. Od Olimpijskega komiteja Slovenije sem sicer prejela nagrado, da od Gimnastične zveze Slovenije dobivam štipendijo, vendar pa gre za zelo majhne zneske, ki mi niso v veliko pomoč. Prav tako mi ne plačujejo nastopov na velikih tekmovanjih, na katerih zastopam slovenske barve, čeprav bi mi morali. Sem prva tekmovalka Slovenije, a ko grem na tekmo v tujino, moji starši trenerjem in meni financirajo letalsko vozovnico, nastanitev... Povrhu je treba trenerjem plačati še nadure, saj takrat delajo po ves dan. Vse skupaj je nepravično,« pogovor razočarano sklene Kratochwillova.
