Približno stoletje star mit o ogromnih neporabljenih kapacitetah, ki naj bi se skrivale v naših glavah, ne drži. Že pri najmanjših nalogah uporabljamo cele možgane. Na srečo pa drži, da se možgani lahko spreminjajo na bolje, kar imenujemo plastičnost možganov. To se dogaja vse življenje, zlasti pa so pomembna obdobja po rojstvu in v otroštvu. Nekatere povezave, ki so pomembne pri odločanju, dozorijo šele v tretjem desetletju življenja. Najstniki imajo torej dober izgovor za nepremišljenost. Tudi pozneje v življenju pa se lahko možgani izboljšujejo na podlagi izkušenj. To je lahko učenje jezika, potovanje, igranje inštrumenta... Možgani imajo radi izzive, za to, da se nečesa naučimo, pa je ključno ponavljanje.
Redki ljudje, ki (skoraj) ničesar ne pozabijo, imajo težave s prepoznavanjem bistva. Zakaj?Tako kot pomnjenje je pomembno tudi pozabljanje. Naši možgani morajo iz številnih informacij, ki pridejo do njih skozi čutila, izluščiti bistvo. Manj pomembne je dobro prepustiti pozabi, kažejo primeri ljudi s popolnim spominom, ki pa jih ovira pri vsakdanjem delovanju. Dobro je tudi, da zbledijo spomini na boleče stvari. Ko se neki stresni dogodek zelo močno vtisne v spomin, nastane posttravmatska stresna motnja. Psihoterapija skuša takšne spomine rahljati, znanost pa skuša dešifrirati tudi, kako spomini nastajajo. Za zdaj vemo, kje so omrežja, kjer spomini nastajajo, skladiščijo pa se v mnogih delih možganov.
Opozarjate na epidemijo možganskih bolezni. Kako bi se morali odzvati nanjo?Nevrološke in psihiatrične bolezni so vse pogostejše, razvoj zdravljenja pa temu ni sledil. Pomembno bo vlagati v temeljne raziskave, ki niso neposredno usmerjene v testiranje zdravil, ampak v mehanizme bolezni. Ko postopno razumemo nastanek neke bolezni, znamo razmišljati tudi, kako bi jo lahko zdravili. To je tudi sporočilo letošnje Nobelove nagrade za medicino, ki so jo zaradi odkritij o možganski navigaciji prejeli John O'Keefe ter May-Britt in Edvard Moser.
Hkrati bo treba okrepiti pomoč za ljudi z možganskimi boleznimi, zlasti pomoč na domu, ki je danes premalo dostopna. Skrb za ljudi z možganskimi boleznimi je pogosto 24-urno delo, ki ga svojci sami ne zmorejo.
Posameznik pa lahko za to, da njegovi možgani ostanejo zdravi, z zdravim načinom življenja in pestro miselno aktivnostjo veliko naredi tudi sam.
Stroški zdravljenja možganskih bolezni so glede na podatke za leto 2010 že presegli stroške rakavih in srčno-žilnih bolezni skupaj. A ravno v tem delu zdravstva so čakalne dobe izrazito dolge, strokovnjakov pa je malo.Epidemije možganskih bolezni se premalo zavedamo. Tako se z njimi ukvarja premalo zdravnikov in premalo medicinskih sester. V ZDA so na primer ugotovili, da je močno podcenjeno število smrti zaradi demence. Nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan je uradno umrl zaradi pljučnice, ki pa je bila posreden zaplet demence. Po zadnjih ocenah zaradi demence umre približno tretjina ljudi in temu bi morali prilagoditi tudi zdravstveni sistem. Zdravljenje teh bolezni je drago in zahteva več denarja.
Raziskovali ste, kako dognanja nevroznanosti uporabiti pri rehabilitaciji bolnikov. Kaj se na primer spreminja pri rehabilitaciji po kapi?Vse bolj se kaže, da kakovostna rehabilitacija zahteva veliko časa in ljudi, ki bolniku pomagajo. Pri tem skušamo uporabljati spoznanja o spreminjanju in popravljanju možganov. Kako so funkcije možganov razporejene, smo se učili ravno od ljudi, ki imajo različne poškodbe oziroma okvare, v zadnjem času pa lahko to ugotavljamo tudi s slikanji in merjenji, ki so mogoča pri zdravih možganih.
Koliko pa je funkcijsko slikanje možganov pomagalo bolnikom, ki ne morejo govoriti?Možnost komunikacije z okoljem na primer izgubijo bolniki z boleznijo motoričnega nevrona (ALS), nekateri bolniki po kapi, po poškodbah možganov... S pomočjo merjenj možganske aktivnosti lahko bolnik prek računalnika izrazi neko misel. V Sloveniji so na primer bolniki, ki komunicirajo s pomočjo očesnih gibov. Z njimi izbirajo možnosti na tipkovnici. Seveda pa takšna komunikacija ne nadomesti običajne, kjer sta pomembna obrazna mimika in ton glasu.
Kako gledate na polivanje z mrzlo vodo, namenjeno zbiranju sredstev za raziskave o ALS in seznanjanju javnosti s to boleznijo?Tak način se morda zdi nadvse neumen, a je pripomogel k temu, da se je začelo o ALS veliko govoriti. Hkrati so zbrali ogromno denarja, ki jih bodo lahko namenili za pomembne projekte. Raziskav o ALS je veliko, veliko je zlasti novih spoznanj o genetskih vidikih te bolezni, še vedno pa ostajamo na bazični ravni. Upam, da bodo dodatna sredstva pospešila razvoj učinkovitega zdravljenja. Tudi slovenski bolniki z ALS, s katerimi smo govorili, akcijo podpirajo.
Stephen Hawking, ki so mu diagnozo ALS postavili pri 21 letih, je pri 72 letih še vedno vpliven znanstvenik. Mnogi bolniki z ALS nasprotno umrejo zelo hitro po diagnozi. Od kod razlike?Pri ALS je lahko prizadetih več kot 30 različnih genov, potek bolezni pa se od človeka do človeka zelo razlikuje. Hawkingova starost ni čudež ali rezultat toliko boljše oskrbe, ampak ima podtip bolezni, ki se začne zgodaj in traja dlje. Žal pa nekateri bolniki z ALS preživijo le nekaj mesecev po diagnozi, zato povprečja preživetja ne povedo kaj dosti.
Tudi pri alzheimerjevi bolezni je bilo v zadnjih letih več slepih ulic pri razvoju zdravljenja. Kako industrija ravna pri možganskih boleznih, kjer so rezultati razvijanja zdravil negotovi?Farmacevtska industrija se je iz raziskav, pri katerih kratkoročno ni bilo videti prebojev, umikala. Tistemu, ki bo izumil učinkovito zdravilo za demenco, seveda ne bo šlo slabo, a se je zdelo industriji to področje preveč tvegano. Tudi državna financiranja vse bolj poudarjajo neposredno uporabnost raziskav. Ta je pomembna, a družba bi morala vzdrževati tudi raziskovalno kulturo, s katero se širi polje znanja. Tam bo lahko nekoč nekaj vzklilo, pri čemer pa ne bi smeli biti preveč neučakani. Veliki evropski projekti pri možganskih boleznih obetajo premike v približno desetletju.
Ena od možnosti, ki bi lahko nekoč pomagale bolnikom z možganskimi boleznimi, so umetna vezja. Mehanično poseganje v možgane zaradi slabih zgodovinskih izkušenj z lobotomijo, ki je sprva veljala za čudežno rešitev, vzbuja nezaupanje. Bo previdnost potrebna tudi v prihodnje?Novi načini zdravljenja odpirajo nove etične dileme, tehnologija pa gre včasih korak pred vrednotami. Vedeti moramo, da so tehnološki posegi v možgane podobni delovanju zdravil ali psihoterapije, ki prav tako spreminja možgane. Nekateri takšni pristopi so že uveljavljeni, na primer vgraditev elektrod pri parkinsonovi bolezni, ki vplivajo na gibalne mehanizme. Takšno zdravljenje je sicer primerno le za del ljudi s parkinsonovo boleznijo, pri večini bolnikov je v zgodnjih fazah zelo učinkovito že redno jemanje zdravil.
Na nevroznanost se sklicujejo tudi številni komercialni interesi. Koliko so na primer učinkoviti plačljivi računalniški programi za vadbo možganov ali drugi izdelki, ki naj bi jih krepili?Pogosto so s tega vidika vprašljivi. Razumemo pa, da bolniki, ko jim medicina še ne zna ponuditi dovolj dobrih rešitev, iščejo vse možne poti in da lahko možganske bolezni zato postanejo donosen trg.
Kaj pa za naše možgane pomeni vse zahtevnejše okolje, ki ga prinaša informacijska tehnologija?Ker niso narejeni za tisoče stvari na meniju, na primer izbiranje med številnimi zadetki, se nam na primer zatika pri branju in pomnjenju podatkov z interneta. Nekdanje iskanje po katalogih v knjižnici se morda zdi zamudno, a včasih je zadostovalo branje nekaj sodobnih knjig, danes pa se z enim iskanjem odpre na desettisoče virov brez pravega filtra pomembnosti.
Ob tovrstnih blokadah ali pa težavah s spominom človeka hitro zaskrbi. Kdaj svetujete obisk zdravnika?Ko so težave, na primer s spominom, takšne, da onemogočajo normalno delovanje. Vsak pa kdaj pozabi, kam je dal ključe.
