Namizni tenis na tržnici

Razmišljam o tem, kako bi lahko določene javne prostore uporabili na drugačen način, kot jih običajno, in sicer tako v fizičnem kot socialnem aspektu. Obstaja vrsta kodov in pravil, kako se v posameznih prostorih obnašati. Denimo, v galeriji se ne obnašamo enako kot na igrišču, kar je za nas že povsem podzavestno dejanje. Ljudje torej običajno ne razmišljajo, kako bi lahko neki prostor zavzeli drugače, kot je v navadi, sama pa počnem prav to. Lahko bi rekli, da arhitektura na neki način oblikuje naše rutine, vendar vselej obstaja možnost, da stvari počnemo na drug način. Nenehno smo v interakciji s prostori, ki nas obdajajo; arhitektura omogoča odnose, ustvarja socialno mrežo srečevanj in povezovanj.

V Celju sem se, na primer, osredotočila na tamkajšnjo prenovljeno Mestno tržnico. Tržnice si v konvencionalnem smislu vselej zamišljamo kot prostor, kjer prodajalci ponujajo svoje izdelke za prodajnim pultom, na drugi strani pa stranke čakajo na postrežbo. Z dijaki Gimnazije Celje - Center sem se na delavnicah pogovarjala o tem, na kakšen način bi lahko tržnico še uporabljali glede na to, da je približno polovico dneva prazna. Sprva so jih omejevale arhitekturne zakonitosti in niso imeli idej, kaj bi lahko še počeli na teh težkih, robustnih mizah, a so postopoma osvobodili razmišljanje ter dobili številne izvirne zamisli. Predlagali so recimo, da bi tu lahko igrali namizni tenis, izvajali masažo, meditirali in podobno. Poleg tega sem se pogovarjala s prodajalci in naključnimi obiskovalci tržnice. Ti so, čeprav je bila prenova celjske tržnice dobro sprejeta v arhitekturnih krogih, s projektom precej nezadovoljni, saj se jim zdijo materiali prehladni, streha pa previsoka in zaradi tega ob deževnih dneh trpijo mokroto. Intervju sem imela tudi z arhitekturnim birojem, ki je bil odgovoren za prenovo tržnice. Na razstavi sem nato predstavila fotografske in video posnetke akcij ter konkretne predloge za spremembe v obliki arhitekturnih risb. Vendar bo do teh le stežka prišlo, saj je za razliko od Anglije, kjer o spremembah na javnih zgradbah odločajo le mestne oblasti, v Sloveniji treba dobiti tudi dovoljenje arhitekta, ki je objekt zasnoval.

Moji projekti težijo bolj k spremembam v mišljenju kot pa v fizični obliki. Težim k temu, da začnejo ljudje razmišljati drugače o mestu, v katerem živijo. Menim, da arhitektura sama po sebi ne more biti slaba, ampak je lahko slab le način, kako jo ljudje uporabljajo. Stvari želim ponovno pregledati, preveriti, razmisliti. Cilj mojih projektov pa je tudi opozarjanje na pomanjkanje dialoga med sfero arhitekture in njenimi uporabniki. Slednji bi morali imeti pomembno vlogo pri urbanističnem načrtovanju.

Z lokalnimi ljudmi skušam preživeti čim več časa in poizvedeti, kako sami organizirajo prostor. Predvsem me zanimajo njihove dnevne, tedenske ali mesečne rutine. Pred kratkim sem, recimo, v nekem nakupovalnem centru preživela dan z varnostnikom ter ga spraševala glede njegovih opravil, v katerih prostorih se najpogosteje nahaja in podobno. Nekoč sem v Angliji spremljala čistilce ulic ter si oblikovala legendo njihovih rutin in organizacije prostora. Več časa kot se družim z ljudmi, bolj mi običajno zaupajo in se odprejo. Nekateri so izjemno zadovoljni, da dam pozornost stvarem, ki jih drugi zanemarjajo, je pa marsikdo sprva tudi precej sumničav – v smislu, zakaj ga sploh sprašujem vse te stvari. Enostavno mu odgovorim, da sem arhitektka in hočem izvedeti, kako uporablja prostor, saj poskušam pokazati, kako lahko tudi z majhnimi spremembami prostor postane veliko bolj prijazen. Žal so javni prostori velikokrat dizajnirani tako, da so videti privlačno, niso pa povsem funkcionalni.

Ko pridem v neko novo okolje, hodim naokrog, vsepovsod, kamor je le mogoče, da se naužijem prostora. Kot tujki mi distanca omogoča, da veliko lažje odkrijem slepe pege kot domačini. Ko se v nekem okolju giblješ vsak dan, tudi stvari, kot je prečkanje ceste, postanejo podzavestne, samoumevne in jih sploh ne opaziš. Če pa prideš v novo mesto, te takoj zadane, saj ne moreš stvari početi na način, kot jih sicer.

Na intimna okolja se osredotočam zelo redko, sem pa nekoč izvedla akcijo, pri kateri sem ljudi spraševala o navadah glede čiščenja njihovega doma. Zanimal me je predvsem vrstni red čiščenja. Raziskava je pokazala, da se čiščenje pri večini prične v prostorih, v katerih pričakujejo morebitne obiskovalce, torej v kuhinji ali dnevni sobi, nato pa se postopoma pomika proti bolj zasebnim prostorom. Tudi čiščenje je neka vrsta vsakdanje akcije, ki je sicer neposredno ne povezujemo z arhitekturo, a ima moč spremeniti prostor.