Pri označevanju glasbe Takemicuja, ki mu je šla glavna beseda v prvih festivalskih koncertih, ne moremo mimo sila paradoksalne misli: Takemicu je velik, nepomemben skladatelj. Zapisano velja razložiti: prav vse predstavljene skladbe – od tistih iz zgodnjega obdobja, nato modernističnega lomljenja in končnega »vračanja« v naročje mehke, skoraj neoimpresionistične zvočnosti – izkazujejo mojstrsko obvladovanje kompozicijske tehnike, izredno zvočno občutljivost in poseben odnos do časa, minevanja, kar gre najbrž povezovati z neevropskimi kulturnimi vplivi; a hkrati Takemicu ni nikjer prelomen. Toda prav razmislek o časovnem minevanju – festival nosi naslov Soočenja s tišino – je najbrž eden glavnih Takemicujevih zaščitnih znakov: brez dvoma veje iz skladateljeve glasbe povsem drugačno občutenje časa in posledično tudi samosvoje strukturiranje glasbenega materiala, ki se mu nikamor »ne mudi« in ni nujno vpet v gradacijska dviganja in spuščanja, temveč se raje občutljivo daje na ogled. To velja za vsa skladateljeva dela, predstavljena na prvem koncertnem večeru (Vodne poti, Deževno drevo, Vrtni dež, Valovi, Bryce), pri čemer že naslovi sugerirajo povezovanje z mirnim jekom narave, prisluškovanje drobnim zvočnim vzgibom, uresničeno v zvočno rafinirani kombinaciji inštrumentov (harfe, marimbe, vibrafoni, flavta), ki sama na sebi zagotavlja mehko prožnost.
Bolj »globoko« sta šli v torek deli, v katerih se nam »tuja« kultura predstavlja tudi prek inštrumentarija – Mrk za bivo in šakuhači ter tudi orkestrsko delo Novembrske sledi vpenjata tradicionalna inštrumenta v modernistično teksturo, ki tudi zaradi zavzeto objektivistične igre obeh solistov (Džunko Hada, Tadaši Tadžima) kljub navidezni askezi vzbuja širok register izraznosti. Zelo podobno pa velja tudi za Cageoevo delo Rjoan-dži, ki meri predvsem na tiho meditativnost.
Bolj »zahteven« je bil večerni koncert, posvečen delom za flavto, ki je v prvo vrsto postavljal predvsem vrsto izjemnih flavtistov (Aitken, Kacjan, Zupan, Hawlina Prešiček). Omeniti gre tudi delež slovenskih skladateljic. Alja Zore v skladbi Kaliaihzis pred nas postavlja redkejšo teksturo, ki jo naseljujejo kratki motivno-intervalni drobci in zdrsi, vpeti v linearno formo, v katero vstopajo in izstopajo solistična glasbila. Kratki stiki materiala in široki formalni loki kažejo na bogato mentalno zalogo skladateljice, ki bo v nadaljevanju najbrž več skrbi posvečala še vprašanju razmerja med materialom in časom. V bolj jasen gradacijski lok pa so ujete Pajčevine časaTadeje Vulc, ki sprva tišino režejo z drobnimi šumi, ki rastejo in se razblinijo (raztrgajo) v pokanju balončkov.
V festivalsko dogajanje je bil smiselno vpet tudi abonmajski koncert Slovenske filharmonije s francosko glasbo iz začetka stoletja, ki je v svoji zvočni rafiniranosti gotovo vplivala tudi na Takemicuja. Orkester se je vsaj v uvodni Chaussonovi simfonični pesnitvi Viviane, glasbi francoskega skladatelja, ki je »narobe« razumel Wagnerja – to je sicer slovenska bolezen, saj imamo v koncertnem listu Nibelungov prstan še vedno za »nibelunški« – predstavil z bolj urejeno zvočno sliko, kakršno smo poslušali na uvodnem abonmajskem koncertu, toda nadaljnje dirigentsko delo Frédérica Chaslina ni rodilo kakih večjih umetniških sadov, celo nasprotno: bolj kot z oblikovanjem prepričljive glasbene celote se je zdel obremenjen s svojimi gibi. Tako se zvočnost in valovanje Debussyjevega Morja nista nikoli zares osvobodila zaporednega razpostavljanja tvarine, Ravelovi Valčki pa so že ob vstopu glasba z malo mesa in veliko drobtinami, ki jih dirigent ni znal izkoristiti.