»Žalostno in težko je gledati soigralce, ki šestdeset minut garajo v obrambi in napadu, se bojujejo kot v transu, na koncu pa ostanejo praznih rok. Zelo malo je manjkalo, da bi tehtnico nagnili na svojo stran, a spet smo naredili preveč tehničnih napak, predvsem v prvem polčasu in prelomnih trenutkih v končnici. Po visokem zaostanku smo vložili in porabili veliko energije in moči v lovu za nasprotnikom, kar se je nato poznalo v igri,« je razplet petega poraza na peti medsebojni tekmi z Veszpremom v ligi prvakov komentiral celjski vratar Matevž Skok, ki je zbral enajst obramb: šest v prvem polčasu in pet v drugem.
V madžarskih vratih je Roland Mikler zbral 14 obramb, Celjani pa so že tretjič v letošnji sezoni (Vardar, Montpellier, Veszprem) zamudili lepo priložnost, da skalpirajo ekipo iz evropskega vrha. »Ne vem, kaj nam zmanjka za to. Morebiti se bo slišalo čudno, a počasi že dobivam občutek, da se bojimo zmagati. Na vseh treh tekmah proti favoritom smo imeli priložnost za zmago, do te priložnosti pa nikakor nismo prišli naključno, ampak s svojo dobro igro. A v odločilnih trenutkih se pokaže, ali si ali nisi, mi pa trenutno očitno še nismo pravi. Za zdaj je krivulja uspehov proti favoritom obrnjena navzdol, v našo škodo, a upam, da se bo kmalu obrnila navzgor,« se nadeja 28-letni Skok, ki je v Celje prišel iz vrst najhujšega tekmeca Gorenja julija 2011, lani pa se je zanj resno zanimal skopski Vardar.
»To je bil, je in bo vedno ostal Dejan Perić,« o svojem vratarskem vzorniku pravi Skok. Za nekdanjim vratarjem Celja in zdajšnjim selektorjem moške reprezentance Srbije se Skok že od nekdaj navdušuje nad Francozom Thierryjem Omeyerjem (PSG), v zadnjem času pa tudi nad Dancem Niklasom Landinom (Rhein Neckar): »Ko smo že v prvem polčasu zaostajali za šest golov, je verjetno večina ljudi mislila, da je konec in da bomo doživeli polom. A smo se uspeli vrniti med žive, na koncu pa nam je malce zmanjkalo. To je dokaz, da v sodobnem rokometu tudi visoki zaostanki niso nenadoknadljivi in da se ne smeš nikoli predati.«
Skok je bil po sobotnem porazu v Zlatorogu brez dlake na jeziku, ko je beseda nanesla na beloruska sodnika Andreja Guska in Sergeja Repkina, ki sta domači ekipi in navijačem kravžljala živce s svojim čudnimi odločitvami. »Nikoli nisem rad govoril o sodnikih. A ker fantje vso tekmo tekajo gor in dol, se mečejo za vsako žogo in na glavo, dajejo maksimum od sebe, nato pa se jim s strani sodnikov godi krivica, je normalno in logično, da izgubijo živce,« pojasnjuje slovenski reprezentant z vzdevkom Coli. A je vseeno priznal: »Mogoče smo res malce preveč pozornosti polagali na sodnika in s tem izgubljali zbranost v igri ter energijo. A tako pač je, majhni smo v primerjavi z velikimi in bogatimi klubi v Evropi, zato lahko le čakamo na drugo priložnost za uspeh.«
Če sta ga beloruska sodnika spravljala ob živce in v slabo voljo, je seveda povsem drugače z družinsko okrepitvijo – prvorojencem Valom, ki je na svet privekal pred dvajsetimi meseci. »Odkar je mali prišel na svet, skoraj ni več prostega časa in hobijev. Kar pa ga vendarle ostane po številnih treningih, tekmah, potovanjih in drugih rokometnih obveznostih, ki mi vzamejo veliko časa, pa ga skoraj v celoti namenim družini. Zaradi tega za prijatelje, starše in druge preprosto zmanjka časa,« priznava 188 centimetrov visoki in dobrih 94 kilogramov težki Matevž.
Vratarsko delo mu gre odlično od rok, po lastnih besedah pa je tako tudi z očetovskimi zadevami. »Moram priznati in se pohvaliti, da mi gredo družinske obveznosti super od rok. Prav nikoli nisem imel težav z njimi. Takoj ko se je rodil Val, sem vzel vajeti v svoje roke, kar zadeva hranjenje, menjavanje plenic in podobno. To mi nikoli ni bilo težko. Celo uživam v tem, saj sem zelo družinski človek,« pravi Skok. Na vprašanje o neprespanih nočeh zaradi Vala dodaja: »Seveda jih v preteklosti ni manjkalo, še zdaj se zgodi kakšna noč, ko vsi malce manj spimo. A človek se sčasoma navadi na to, glede na čudovito bitje pa zdržiš brez težav in slabe volje.«
