»Bratranec me je peljal na koncert skupine Bijelo dugme v Divačo. Imel sem trinajst let in ves koncert, igrala je predskupina Ideja, sem presedel na robu odra. Dogodek me je tako prevzel, da sem začel vaditi kitaro. In čez tri leta sem igral kitaro pri Ideji jaz,« mi pojasni svoj začetek Enzo Hrovatin, kitarist in vokalist skupine Faraoni oni dan v Muzeju polpretekle zgodovine, ki se je s svojimi ameriškimi ter socialističnimi naftalinskimi artefakti, kot so praavtomobili ali pa stare konzerve, naselil v prostore železniške postaje v Vižmarjah. Po Ideji se je Hrovatin nekaj malega zadržal še pri zasedbi Nočni skok, nato pa prestopil k Faraonom, pri katerih je, kot se temu rado teče, doživel polno afirmacijo.
Zvezdniki hotelskih teras
In prav Izolani v teh dneh intenzivno obhajajo 45-letnico svojega delovanja, ki jo kanijo ultimativno proslaviti z bližajočim se petkovim koncertom v Hali Tivoli. Leta 1967 se je vse skupaj začelo, od tiste osnovne zasedbe pa v današnji igra samo še Nelfi Depangher, bobnar nenavadnega priimka, ki ga je poleg njega (po googlovi selektivni metodi) proslavil samo še ameriški igralec baseballa Michael Anthony DePangher (1858–1915). Takole pravi: »Za jubilejni koncert smo izbrali Halo Tivoli tudi zato, ker je to prvo prizorišče v Ljubljani, kjer smo nastopali. Ni šlo za avtorske koncerte, temveč plese, vendar smo tudi v študentskem domu igrali šele kasneje.«
Faraoni iz Izole so bili v nasprotju s Kameleoni, ki so izšli iz Kopra in so se leta 1967 prebili z avtorskimi komadom Sjaj izgubljene ljubavi, v prvi fazi obstajanja predvsem interpreti glasbe drugih ansamblov. Igrali so priredbe skupin Free, Deep Purple in drugih ter ponujali za tiste čase spektakularno zabavo. »Bili so bend, ki je zvenel in zgledal. Romantični rokerji, ki so radi izvedli sentiš pesem v temi,« se spominja eden od njihovih starejših poznavalcev, ki jih je v sedemdesetih letih na primer videl v polni dvorani komunalnega centra v Domžalah. In ki nas je opozoril na razmeroma neznano stransko dejstvo: da je svoje čase pri njih bobnal Ivo Mojzer, kasneje prvokategorniški vokalist.
Faraone lahko prepoznamo tudi kot veterane tako imenovane komerciale. Kar je takrat pomenilo, da si imel čez poletje stalno gažo na eni od hotelskih teras. »Danes so redki glasbeniki, ki igrajo samo v eni skupini. V naših časih si igral v eni skupini, in dokler ni šla skupina narazen, tudi ti nisi šel. Danes fantje ne čutijo več pripadnosti skupinam. Po drugi strani so profesionalci, berejo note in igrajo prima vista. V tem smislu smo mi imeli srečo. Smo generacija, ki se je lahko preživljala samo z glasbo, in to z glasbo, ki si jo igral v eni sami skupini. Hotelske terase so se borile in preplačevale ansamble, ker so jim skupine zagotavljale obisk,« opisuje nekdanje razmere na glasbenem trgu gospod Nelfi.
Iz ozadja do kovanja uspešnic
Tako sta se leta 1969 Faraonom pridružila tudi dva kameleona. Najprej Marijan Maliković, potem pa tudi Tulio Furlanič. Predvsem prihod kitarista Malikovića je sovplival, da so tudi Faraoni leta 1970 posneli singel ploščo s tremi avtorskimi skladbami – in sicer so bile to Berač, Matra in Figov list –, kljub temu pa se je tista zasedba leta 1972 razšla.
Kar nekaj let je moralo miniti, da je Depangher staro firmo ponovno aktiviral; to se je zgodilo šele konec sedemdesetih let, ko je s prihodom Piera Pocecca, tudi dandanašnjega basista, ter pokojnega klaviaturista Ferdija Maraža, nekaj kasneje pa tudi Hrovatina oziroma Slavka Ivančića, nastalo jedro postave, ki je zaslovela predvsem kot spremljevalna skupina številnim jugoslovanskim popevkarjem. Ne le Oliver Dragojević, ki so ga Faraoni spremljali celih 15 let, ali Tereza Kesovija, njihove storitve so uporabljali domala vsi – Josipa Lisac, Kičo Slabinac, Mišo Kovač... Tudi Gloria Gaynor, ameriška disko zvezdnica, znana po napevu I Will Survive, je ob neki priložnosti v Švici uporabila storitev Izolanov ter ob njihovi podpori izvedla nastop.
Da imajo za seboj tudi igranje na ladjah, skorajda ni treba omenjati. Logično, da so igrali tudi tam. Bili so profesionalni »showtime« bend. »Ko smo v začetku osemdesetih tri mesece igrali v Dubrovniku, je bilo to videti tako, da smo tri dni prej dobili naročilo, naj naštudiramo 30 komadov, in potem smo igrali. Samo pevci so se menjali,« se spominja Hrovatin, ki je v bendu debitiral ob nastopu Oliverja Dragojevića v Sava Centru v Beogradu, kjer pa Dalmatinec menda ne namerava več nastopiti. »Spomnim se, da sem se za tisto priložnost naučil 70 komadov, igrali pa smo jih samo 35,« še dodaja Hrovatin. Medtem se Ivančić spominja: »Tereza je znala biti najbolj težavna. Diva pač. Sploh če je bila slabe volje, pri čemer je imela s seboj vedno svojega klaviaturista, ki je bil nekakšna tamponska cona.« »Z Oliverjem smo se začeli razhajati, ko smo se tudi sami prebili s svojo glasbo in ko to, da smo spremljevalni bend, enostavno ni šlo več skupaj,« pojasni konec sodelovanja z Dragojevićem, s katerim imajo seveda tudi skupni hit: V San Simonu se reče pesmi iz leta 1994, prav tako so pa Faraoni Dragojevića spremljali na njegovi prvi živi plošči iz leta 1989.
Lahko bi igrali petkrat na dan
S prvo zmago na festivalu Melodije morja in sonca leta 1992, ko so izvedli komad v italijanščini E Tristemente, je bend dokončno ujel svoj avtorski izraz, blagi italiano pop, mešan s primorsko-dalmatinskim izročilom, ki so ga dodobra izkusili ob spremljanju hrvaških šampionov podobnih žanrov. Ključni komad je bržkone Mi ljudje smo kot morje iz leta 1994, pa potem Kar je res, je res (kriva je trava) iz leta 1997, ki ga je moral Ivančić na solo nastopih v Beogradu (v dvorani na Voždovcu) redno ponavljati, ker ga je publika kakopak dojela kot hvalnico indijski konoplji. »Po kom smo povzeli spremljevalne vokale? Italijanska skupina Pooh je pela na tak način. Seveda so tukaj tudi Eagles,« pojasni ta, kot se izkaže, precej ključen podatek za slabše poznavalce italijanske glasbe sedemdesetih let. Kajti ko si zavrtiš Pooh (v mojem primeru prvič), ti postanejo tudi Faraoni jasnejši.
Zmage na festivalih in hiti so jih povzdignili, obdobja devetdesetih let pa se spominjajo kot najbolj delovnega in najbolj komercialnega. »Če bi bilo fizično mogoče nastopiti petkrat na dan, smo imeli možnost. Takšno je bilo povpraševanje,« jedrnato ilustrira najslavnejše dni Ivančić, ki je iz benda sicer redno odhajal in se vanj vračal. Medtem ga Pocecco dopolni: »Vsaka glasba ima svojo historično osnovo. Ko smo začeli igrati, so bili glavni Beatles. Takrat je šlo za emocije. Tudi v našem primeru gre za emocije. Nikdar nismo bili virtuozni glasbeniki, vendar pa smo vedno zveneli in imeli neko moč. Danes ne gre več za emocije, ampak za kvaliteto. V tem je razlika – nekoč so bile emocije večje. V svojo glasbo smo morali dati čustva, in ko jo poslušaš danes, še vedno deluje. Mislim, da je imela naša glasba to moč.«
Potem ko so se Faraoni dokončno uveljavili tudi kot avtorski bend, so se spričo njihove narodnostno mešane zasedbe in sposobnosti izvajanja pesmi tudi v italijanščini pojavile govorice, da nameravajo poskusiti tudi na italijanskem trgu. Kako je bilo s tem, jih vprašamo za konec tega zapisa. »Igrali smo po vsem svetu, tudi v Italiji. Tam je težko priti zraven, ker gre za zaključen krog. Pred leti so bile dispozicije, da bi poslali skladbo na San Remo. Čeprav je bila nagrajena tukaj, nismo prišli noter. Kajti da prideš noter, moraš narediti kompromise, ki se jih pri naših letih nismo več šli. Kakšne? Da se nekdo drugo podpiše pod tvojo glasbo,« je odgovoril Hrovatin.
