O Erjavčevem regresu in velikosti čevljev KPK

Zemlja in Mars

Ko torej delamo bilanco primera Bratušek, se pod črto najprej najde podatek, da je komisija za preprečevanje korupcije s svojimi ugotovitvami o konkretnem primeru svet na novo začrtala: ne le razne uradne osebe, direktorji javnih zavodov in podjetij, župani, občinski svetniki ali javni uslužbenci, tudi ali predvsem prvorazredni politični funkcionarji so kot uradne osebe v stalnem nasprotju interesov tedaj, ko se v političnih organih (npr. parlament ali vlada) gredo politiko. No, poudariti je treba, da bo bralec, če bo želel preveriti to trditev, naletel na težavo, saj je morala komisija svoje ugotovitve v zadevi Alenka Bratušek dan po njihovi objavi (9. oktobra) po sklepu upravnega sodišča umakniti s svoje spletne strani. Alenka Bratušek je namreč proti KPK vložila tožbo, skupaj z njo pa (med drugim) tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče komisiji prepovedalo, da do njegove končne odločitve objavi svoje ugotovitve. Sodišče je temu predlogu Bratuškove ugodilo. Sklep sodišča še ni pravnomočen, komisija se je nanj pritožila, vsekakor pa lahko v bilanco prihodkov in odhodkov že vpišemo podatek, da se je prvič doslej primerilo, da javna objava nekih ugotovitev KPK ni vzdržala prve sodne presoje. Podatek bomo vpisali med odhodke, ki bremenijo komisijo za preprečevanje korupcije.

Ker torej ugotovitve KPK bralcu na njeni spletni strani trenutno niso dostopne, se bo moral ta zanesti, da jih tukaj dovolj natančno razčlenjujemo. Komisija je o Bratuškovi ugotovila, da je ta v postopku predlaganja in imenovanja kandidatov za evropskega komisarja iz Slovenije ravnala v nasprotju interesov s tem, ko je na seji vlade 31. julija letos kot uradna oseba odločala o predlogu kandidatov, med katerimi je bila tudi sama. KPK je izrecno poudarila, da ne problematizira dejstva, da je Bratuškova kot tedanja predsednica vlade »predlagala samo sebe za kandidatko« (sporočilo za javnost KPK), niti ni Bratuškovi očitala, da bi svojo funkcijo uporabila za uresničevanje svojega nedovoljenega zasebnega interesa ali zasebnega interesa koga drugega. Komisija je preprosto premierki očitala, da bi kot uradna oseba morala biti pozorna na dejansko ali možno nasprotje interesov, zato bi se morala iz glasovanja izločiti ali pa o obstoju nasprotja interesov obvestiti KPK (kot to določa zakon).

Določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije so v delu, ko opredeljujejo pojma »nasprotje interesov« oziroma »zasebni interes uradne osebe«, v resnici precej ponesrečene in zato neizbežno prepuščene arbitrarni presoji. Po zakonu so nasprotje interesov okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Zasebni interes uradne osebe pa pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist za to osebo, za njene družinske člane in za druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi uradna oseba ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike. Kako torej ob upoštevanju teh nedorečenih zakonskih določb ugotoviti in dokazati zasebni interes visokega političnega funkcionarja, takega, ki ima osebne, poslovne, še zlasti pa politične stike razvejane na vse strani, med ministri (če je predsednik ali član vlade), člani svoje stranke (če je njen prvak), še celo v nadnacionalni organizaciji, kot je Evropska unija (spet, če je član vlade, predsednik republike, nemara evropski poslanec, komisar itd.)? Kako določiti zasebni politični interes nesrečnega Karla Erjavca, da se na neki prihodnji seji vlade ne bo cvrl na ognju, ko bo zgolj uresničeval politični program svoje stranke (v njeno in svoje dobro)?

Če boste o tem spraševali pravnike po tem, ko je KPK »presodila« o Bratuškovi, bo večina med njimi (razen enega) zmajevala z glavo ali se zaradi dodatnih vprašanj, ki se odpirajo, le namuznila. Vprašanja so nedvomno kočljiva in zahtevna in morda je tudi v tem treba iskati razlog, da komisija za preprečevanje korupcije doslej o takih primerih še ni podala nobenega sistemskega mnenja. Med njenimi obdobnimi poročili o izvedenih postopkih glede nasprotja interesov, ki so objavljena na spletni strani KPK, pa ni najti niti enega, s katerimi bi si Karl Erjavec ali Alenka Bratušek lahko kaj pomagala. Večina s strani KPK ugotovljenih kršitev zakona zaradi nasprotja interesov se je nanašala na zaposlitve v javnem sektorju ali na sklepanje poslovnih razmerij, v katerih so uradne osebe imele za sklenitev teh razmerij tudi zasebni interes. Komisija, ki v zvezi z nasprotjem interesov nastopa tudi kot prekrškovni organ, je o tem izdajala odločbe o prekršku, izrekala globe ali opozorila, s prekrškarji pa se je v nadaljevanju, če je bilo treba, ukvarjalo pravosodje.

Štefanečeva KPK je – na lastno pobudo! – naredila korak naprej in v neznano, pri čemer se je prvič zgodilo, da je kakšen primer nasprotja interesov obdelala z imenom in priimkom ter o svojih ugotovitvah takoj obvestila javnost. Dotlej izdana obdobna poročila namreč imen prizadetih oseb niso vsebovala. Toda komisija je pri tem korakanju naprej prezrla, da po zakonu, ki ureja njeno delovanje, ni le nadzorni organ za področji integritete in korupcije, ampak ima, med drugim, tudi svetovalne in izobraževalne naloge. Njene ugotovitve, kakršnekoli že, so torej zelo pomembne, saj z njimi javnemu in zasebnemu sektorju sporoča, katera ravnanja z njenega delovnega področja so primerna in katera niso. Če bodo ugotovitve komisije o primeru Alenke Bratušek prestale sodno tehtanje, se lahko komisija, ker je pač treba presojati o vsakem primeru posebej, pripravi na nova zoprna vprašanja. Na primer, zakaj je mogoče Alenki Bratušek, ki je kot političarka na politični funkciji sodelovala v kadrovskem postopku za neko drugo politično funkcijo in je pri tem glasovala sama zase, očitati nasprotje interesov, ni pa tega mogoče očitati na primer Dejanu Židanu? Dejan Židan, minister in predsednik SD, je namreč za kandidatko za komisarko predlagal članico stranke, ki jo sam vodi, Tanjo Fajon, pri čemer se je Fajonova skupaj z Erjavcem 31. julija znašla na istem spisku kot Bratuškova. Kako komisija ve, da Židana pri tem kadrovanju niso vodili kakšni zasebni politični interesi (npr. da se znebi nevarne tekmice za vodilno mesto v stranki, posledično pa za mesto v vladi), in kako to sploh dokazati? Kaj pa imenovanja državnih sekretarjev, to je političnih funkcionarjev, ki jih (praviloma po strankarskem ključu) nastavljajo vse vlade oziroma vladne stranke zato, da bi si v vladnih resorjih zagotovile politični nadzor nad izvrševanjem politike vlade oziroma svojih lastnih politik? Ali morda KPK pričakuje, da se bodo Erjavec, Židan ali Cerar izločili iz glasovanja na vladi, ko bodo na vrsti njihovi kadri, s katerimi jih povezujejo najmanj politični stiki? Kakšen smisel ima od nekoga, ki je premier, to je tisti, ki de facto nastavlja in odstavlja ministre in je njihov šef, zahtevati, naj se izloči iz glasovanja o samem sebi, pri tem pa spregledati, da se šef sicer lahko izloči, lahko pa prej podrejenemu naroči, kako naj glasuje, da bo »prav«? Zakaj že kandidat za mandatarja ali kandidat za ministra v državnem zboru lahko glasuje o samem sebi, predsednica vlade pa ne? In zakaj ni bil v nasprotju interesov tudi Miro Cerar, ko je vlada za novo kandidatko za komisarko »evidentirala« Violeto Bulc? Ali morda ministrica in premier nimata političnih stikov in ali bi si novopečeni premier po vsem, kar se je dogajalo z Bratuškovo, politično lahko privoščil, da mu kandidatka med glasovanjem na vladi pade? Bi v zvezi s tem lahko imel kakšen zasebni interes?

Če KPK na ta in podobna vprašanja ne zna odgovoriti, so tudi njene ugotovitve o primeru Bratušek nekoristne, saj javnosti ne ponujajo usmeritev za enake ali podobne primere. Če pa bi ugotovitve padle na sodišču, bi bil to za komisijo hud fiasko. V obeh primerih pa bo treba v bilanco na postavki KPK vpisati še en minus, vrednotenje splošnega družbenega dobra »komisariade« pa skleniti z oceno, da po njej vsaj vemo, da sta svetova najmanj dva. Zemlja in Mars. Pri čemer bi tisti z Zemlje v vseh takih primerih prej kot na ugotovitve v konkretnem primeru pomislili na kakšno izjavo KPK o integriteti, ki tudi sodi v njen delokrog. Integriteta, pravi komisija, so celovitost, skladnost, pristnost, poštenost in verodostojnost. Ali morda julijska seja vlade oziroma primer Bratušek nima več opraviti z integriteto kot z nasprotjem interesov? In če drugega ne, izjava o integriteti politikov in njihovih tovrstnih ravnanj vsaj do sodišča ne bi mogla voditi, saj ne bi bilo potrebe, da bi se v njej pojavljala konkretna imena. A zdi se, da je pri tej presoji KPK o nasprotju interesov šlo ravno za to – za imena…

Primer Alenke Bratušek se bo torej tako ali drugače sklenil na sodišču, morda celo na ustavnem, saj je Bratuškova poleg že omenjenega predloga za izdajo začasne odredbe na upravno sodišče proti KPK (med drugim) vložila tudi tožbo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Intriga z Marsa

V kontekstu te tožbe pa v oči bijejo nekatere nenavadne podrobnosti, ki zahtevajo podrobnejšo obravnavo. Komisija za preprečevanje korupcije je svoje končne ugotovitve o Bratuškovi sprejela na dopisni seji v četrtek, 9. oktobra. Komisija o takih zadevah še nikoli doslej ni odločala na dopisnih sejah. Njen predsednik Boris Štefanec je po končani seji povedal, da je tričlanski senat komisije ugotovitve o Bratuškovi sprejel soglasno, dve uri kasneje pa se je oglasila namestnica predsednika komisije Alma Sedlar, ki je to zanikala. Sporočila je, da je bila »izločena iz razprave in glasovanja« in Štefaneca pozvala k odstopu. Spor med člani senata se je nadaljeval naslednji dan, ko sta se s svojo izjavo oglasila predsednik komisije Štefanec in drugi namestnik predsednika dr. Igor Lambergar. V njej sta podala kronološki pregled odločanja KPK. Opredelila sta ga kot »pomembna in točna dejstva« o odločanju v tem primeru, toda njun pregled teh točnih dejstev ni bil precizen, saj je bilo v njem kar nekaj datumskih napak – očitno je nastal v veliki naglici. Kakorkoli, njuna »pomembna in točna dejstva« niso več trdila, da je senat ugotovitve sprejel soglasno, ampak navajajo le, da »sta do postavljenega roka, to je do 15.00 tega dne, glasovala samo predsednik in namestnik predsednika senata, namestnica pa do postavljenega roka ni glasovala…«. V nadaljevanju izjave sta s Sedlarjevo polemizirala, o čem je bila namestnica, ki se je v času dopisne seje senata mudila na službeni poti v tujini, obveščena ali ni bila obveščena, vendar pa njuna izjava navkljub vsemu gostobesedju ni ponudila odgovora na edino zares relevantno vprašanje: zakaj se je senatu KPK tako zelo mudilo s sprejetjem ugotovitev o primeru A. Bratušek, da je te ugotovitve sprejemal na dopisni seji? Zakaj predsednik komisije s sklicem seje senata ni počakal toliko, da bi se Sedlarjeva vrnila iz tujine, ko bi senat o svojih končnih ugotovitvah lahko odločal na redni seji? Komisija namreč nima prav nobenega predpisa o roku, v katerem mora sprejeti neko končno ugotovitev.

Toda, minuli 9. oktober ni bil nepomemben dan. Ker sta odbora za energijo in okolje evropskega parlamenta dan prej sporočila, da sta zaslišanje Bratuškove negativno ocenila, je vlada v četrtek dopoldan neformalno razpravljala o možnih novih kandidatih za evropskega komisarja; odločila ni o ničemer, saj je Juncker kljub njenemu neuspešnemu zaslišanju še vedno podpiral Bratuškovo. V Bruslju so se medtem nadaljevala usklajevanja o novi evropski komisiji. Malo pred poldnevom je Junckerjeva tiskovna predstavnica sporočila, da Bratuškova ostaja kandidatka, nato pa se je ob 12.40 začela dopisna seja KPK. Ob 15.30 je Bratuškova odstopila od kandidature, takoj za tem so z vlade sporočili, da začenjajo s postopkom izbire novega kandidata, ob 16.30 pa je postalo tudi uradno znano, kakšne ugotovitve o primeru Bratušek je sprejela komisija. Nekaj minut kasneje smo mediji od KPK prejeli sporočilo, da bo predsednik Štefanec ob 17. uri novinarjem spregovoril o primeru Alenke Bratušek… Komisija za preprečevanje korupcije se je, naj je to s svojo naglico želela doseči ali ne, dejavno vključila v politični spopad.

Odgovor na vprašanje, zakaj je morala komisija ugotovitve o Bratuškovi sprejeti na dopisni seji 9. oktobra, pa ponuja neka druga kronologija. Alenka Bratušek je že omenjeno tožbo vložila na osnutek ugotovitev komisije, skupaj z njo pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe. To je storila 3. oktobra. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljila s težko popravljivo škodo, ki bi ji nastala z javno objavo končnih ugotovitev komisije, prizadejane škode pa Bratuškova, tudi če bi bila njena tožba uspešna, ne bi bilo več mogoče sanirati. Aleksander Čeferin iz Odvetniške družbe Čeferin, ki zastopa Bratuškovo, je v predlogu za izdajo začasne odredbe zapisal, da se zaveda, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti v zakonskem roku sedmih dni (torej do 10. oktobra). Kljub temu je pravni pooblaščenec Bratuškove sodišče prosil, naj o predlogu odloči čim prej, najkasneje do 7. oktobra, saj se je tedaj iztekel rok, do katerega se je morala Bratuškova izjasniti o osnutku ugotovitev. Najprej 8. oktobra bi torej KPK že lahko objavila svoje ugotovitve na svoji spletni strani, na tiskovni konferenci ali na kakšen drug način. Sodišče je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe še isti dan, 3. oktobra, dostavilo KPK, ta pa je na njo odgovorila – 9. oktobra. Isti dan je njen predsednik sklical dopisno sejo senata, ki je ob 16.30 objavil svoje ugotovitve, ob 17. uri pa je Štefanec podal izjavo za medije. Najbrž zato, da bi bolj zaleglo. Dan kasneje je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in KPK je morala umakniti objavo svojih ugotovitev.

Našo bilanco »komisariade« lahko torej v tem delu sklenemo z ugotovitvijo, da je ta sicer odnesla Bratuškovo, a je istočasno odnesla tudi komisijo za preprečevanje korupcije. Najmanj od 9. oktobra naprej ima KPK velike težave z lastno integriteto, saj njen odziv na predlog za izdajo začasne odredbe ni bil pošten, z njo povezana dopisna seja pa je izgubila vsakršno verodostojnost. Še več, komisija je bila na neprimernost svojega ravnanja opozorjena (ravno tako, kot so se neprimernosti svojega ravnanja na seji 31. julija zavedali člani vlade), a opozoril ni upoštevala. »Komisariada« nam torej sporoča, da je Štefanečeva KPK stopila v tako velike čevlje, da je v njih prostora še za (ne)koga drugega.

Z Zemlje v vesolje

In čisto na koncu še – Slovenija. Ervin Hladnik-Milharčič je o njej prejšnji teden pripomnil, da gre za državo, ki najraje napove vojno sama sebi in se veseli, ko v njej zmaga. »Komisariada« Hladnikovo diagnozo odlično podpira. Slovenska samo-ofenziva je pač povzročila, da je kandidat za člana komisije iz države članice (dikcija Pogodbe o Evropski uniji) izgubil podpredsedniško mesto in resor energetske unije, dobil pa bo – če bo politična konstelacija v EP tokrat ugodna – resor za promet, zmanjšan za resor za vesolje. Kar je nedvomno Junckerjeva najbolj neumna odločitev: če je neka članica EU zavoljo nekega kandidata, ki sploh ni njen, ampak kandidat mandatarja evropske vlade, sposobna povzročiti tolikšen direndaj v Uniji, bi bilo še najbolje, če bi to članico transportiral v vesolje.

»Člani Komisije«, pravi nadalje Pogodba, »so izbrani na podlagi svoje splošne usposobljenosti in zavzetosti za Evropo, med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna.« Zdi se, da te določbe nobeden od udeležencev »komisariade« ni prebral. Če bi jo, bi odpadle vse mantre o strokovnih kompetencah Bratuškove pa tudi o šamanstvu Bulčeve. In ker Alenka Bratušek o energetski uniji ve toliko, kot Violeta Bulc ve o prometu, a se slednja, pravi Juncker, hitro uči, je moč skleniti, da je bil edini zaresen primanjkljaj Bratuškove ta, da te sposobnosti nima. To, gospod Juncker, pa drži.