Zavarovanje nikakor ni »prvo«, saj imamo že dolga desetletja obvezno zdravstveno zavarovanje, v zadnjih dvajsetih letih pa še dopolnilno (Vzajemna slednjega izvaja tudi sama). Predvsem pa ni res, da gre za »pravo zdravstveno zavarovanje«. Po definiciji zavarovalniške stroke pokriva zdravstveno zavarovanje vse stroške, ki nastanejo ob celoviti obravnavi zavarovančeve bolezni. Vzajemna s svojim novim zavarovanjem ne pokriva stroškov zdravljenja, temveč zgolj izplača v pogodbi določeno vsoto v primeru, da zbolite za določeno boleznijo. Tako zavarovanje je podvrsta življenjskega zavarovanja, ki je namenjeno lajšanju negotovega finančnega stanja, ki nastane zaradi nepredvidenega dogodka. Bolezen je zgolj pogoj, da vam pripade določena vsota denarja; v podobnih zavarovanjih je to lahko smrt ali invalidnost. Če se odločite samo za eno bolezen, na primer za rak ali srčni infarkt, znaša premija od 2 do 5 evrov na mesec, odvisno od tega, pri kateri starosti ste se zavarovali in za kolikšno zavarovalno vsoto. Če boste imeli »srečo«, da boste med trajanjem zavarovanja zboleli za izbrano boleznijo, vam bo zavarovalnica izplačala od 5000 do 20.000 evrov. Bistveni pogoj za nizko premijo je, da zboli čim manj zavarovancev, zato se lahko zavarujete le med 18. in 55. letom starosti, in to za največ deset let. Do takrat večina res ne bo zbolela. Pri višji starosti vas Vzajemna noče zavarovati, saj boste takrat skoraj neizogibno zboleli in bi z vami imela izgubo ali pa bi premija postala previsoka. Prav zato to zavarovanje ni zdravstveno. Zdravstveno zavarovanje se ne skuša otresti bolnikov, saj je namenjeno prav temu, da vsem zavarovancem ne glede na starost omogoči zdravljenje, je pa zato neprimerljivo dražje. Kar za stokrat. V povprečju namreč znašata prispevek obveznega zavarovanja in premija dopolnilnega zavarovanja kakih 200 evrov na mesec.
Novo zavarovanje je priporočljivo za določeno skupino državljanov: zlasti za tiste srednjih let z nizkimi dohodki, ki jih bolezen preseneti sredi kreditov in z nepreskrbljenimi družinskimi člani. Nekaj dodatnih »plač« jim takrat lahko zelo pomaga. To v spletnem besedilu, ki sledi pompoznemu naslovu o »edinem pravem zdravstvenem zavarovanju«, ustrezno navaja tudi Vzajemna, vendar si ne more kaj, da ne bi dodala, da je denar mogoče uporabiti za morebitno dodatno zdravljenje in zdravila. Za promocijo je nadvse koristno, da bi ljudje verjeli, da jim zavarovanje povečuje dostopnost do zdravljenja. To navedbo so nekateri njeni agenti »oplemenitili« s strašenjem, da se obetajo visoka doplačila za nova biološka zdravila, med drugim tudi za zdravljenje raka. Obe trditvi zavajata in obenem spodkopavata verodostojnost zdravstvene zakonodaje in obstoječih zdravstvenih zavarovanj. Obvezno in dopolnilno zavarovanje namreč skupaj pokrivata vse stroške zdravljenja težjih bolezni v celoti, zato ni potrebno nikakršno dodatno plačevanje zdravstvenih uslug.
Na tem mestu je potreben predah za razmislek o dejstvu, da državljani kljub tem zagotovilom pokrivajo vedno več stroškov iz lastnih žepov. Veliko denarja potrošijo po nepotrebnem, ker nasedajo agresivni ponudbi dvomljivih načinov zdravljenja in nepreverjenih zdravil, ki jih zavarovalnica upravičeno ne priznava, bolniki pa si z njimi kupujejo upanje. Vse bolj neizogiben pa postaja strošek iz žepa zaradi finančne podhranjenosti javnega zdravstva in posledičnih čakalnih dob, ki pehajo bolnike v roke zasebnikov. Na tem dejstvu jaha Vzajemna: s svojimi dokumenti previdno nakazuje, preko svojih agentov pa kar brez ovinkarjenja napoveduje, da se bo javni zdravstveni sistem še naprej krčil, in z vzbujanjem strahu poskuša pridobiti čim večje število zavarovancev za »prvo pravo zdravstveno zavarovanje«.
Ampak tudi če bi se ta črni scenarij uresničil – ali Vzajemna ponuja pravo rešitev, ko pa večini bodočih bolnikov itak preprečuje vključitev v svoje novo zavarovanje? Ali koristi vsaj potencialnim bolnikom v srednjih letih? Kaj lahko za svoje zdravje stori rakav bolnik s petimi ali dvajsetimi tisočaki? Povprečna cena zdravljenja težje bolezni znaša vsaj sto petdeset tisočakov, v posameznih primerih pa so stroški večmilijonski. Noben državljan, tudi tisti z najvišjimi dohodki, v štiridesetih letih delovne dobe v zdravstveno blagajno ne prispeva toliko denarja, da bi sam lahko pokril vse stroške v primeru težje bolezni. Da to kot družba vseeno zmoremo, potrebujemo obvezno skupno zbiranje zdravstvenega denarja in veliko zavarovancev, ki so večino življenja zdravi, tako da njihov prispevek lahko ostane tistim, ki take sreče nimajo. Potrebujemo solidarnost. Z izplačano vsoto, ki jo z novim zavarovanjem ponuja Vzajemna, si tak bolnik morda lahko kupi zdravila za mesec dni zdravljenja ali pa četrtino operacije v zasebnem sistemu.
Vzbujanje vtisa, da je mogoče z dvema evroma na mesec poskrbeti za lastno zdravstveno varnost, je zato v resnici nevarno zavajanje. Ne nazadnje tudi zato, ker bi utegnilo prepričati neuke politike, da je mogoče brez škode krčiti javni zdravstveni sistem, saj obstajajo nadomestki, ki so zelo poceni. Solidarnost obveznega zdravstvenega zavarovanja je nenadomestljiva.