No, zaključni videonapovednik (avtor videa je Boris Bezić) uokvirja uprizoritev v navezavi z uvodno projekcijo kot nekakšnim atraktivnim prologom v dogajanje (v tem pa je filmska dimenzija prisotna še drugače, že z navezavo na nekatere prepoznavne primere upodobljenih herojev). Posebej je poskrbljeno tudi za posamezne vizualne učinke, tako denimo ob prehodu h gledališkemu dejanju s »filmično« osvetlitvijo osrednjega scenskega elementa, velike korenine (Branka Drekonje), ki je kot nekakšna kal ali spodbuda rasti v globini odra (a se nazadnje izkaže za čisto navaden ingver). Sicer pa je uprizoritveni prostor bolj kot ne izpraznjen, le nekaj telovadne opreme ga kasneje konkretneje izoblikuje v prostor fizičnega urjenja. Kajti avtorja in izvajalca Kaurin in Weis (ki obenem podpisujeta »skoraj režijo«, medtem ko pri projektu v vlogi »več kot dramaturginje« sodeluje Katarina Stegnar) tematiko herojstva – z vidika prevpraševanja mesta, ki ga ima to dejanje danes kot potrebno oziroma nepotrebno – odpirata prek njegove ponudbe (za katero pravzaprav ni povpraševanja). Linija »Halo heroj« je odprta, vadba za čim hitrejše odzivanje na klice v sili v polnem teku. Akcija torej, z vsem švicem, ki sodi zraven; a tudi akcija, ki ostaja znotraj privatne sfere priprave. S pogledom na svet, v katerem manjka delovanja, se heroja na poziv postavita nasproti mlačnosti in nesposobnosti ukrepanja z odločenostjo za dejanje. Tako ju ne more ustaviti nobena ovira: ni prave oprave za heroja? Ni problema – tudi v podobi misice se je mogoče boriti za cel seznam stvari.
Da izvajalca v zadano poslanstvo opravljanja poklica heroja – pokličete ju lahko na prejeto telefonsko številko ali obiščete njuno spletno stran – vložita vse (kaj vse, sama sebe!), je jasno. Ne nazadnje ju v dobri uri spremljamo pri napornem početju, ki gre od razgaljenja prek cele vrste »herojskih utelesitev« pa tudi koreografiranih pasusov (v stilu »najizrazitejših« plesnih filmskih prizorov) do neustavljivega fitnes treninga. A če se v svoje herojstvo zaženeta s polno paro in z izvajanjem, ki ga parodično pestrita, vzbujata smeh, uprizoritveni material obenem izčrpavata. Morda bi šlo to razumeti v smislu poudarka na jalovosti prizadevanja za junaško dejanje – ali širše delovanje nasploh. Morda, ko ne bi toliko dajalo vtisa golega stopnjevanja, zgolj naštevanja, kopičenja idej brez izrazitejšega poantiranja. In ko ne bi prevladal občutek, da vse skupaj le preveč ostaja pod okriljem deklarirane »deške naivnosti in fitnes ambicioznosti«.
