Drugo mesto v Montevegliu zame ni najboljši dosežek sezone. Ne jemljem ga tako, čeprav je lep dosežek. Na nekatere stvari, ki sem jih naredil skozi sezono, sem bolj ponosen, a se to v mojih rezultatih ne vidi. Če pa bi zmagal, bi zagotovo zadnjo dirko ocenjeval drugače.
Očitno ste bili posebej motivirani prav za zadnjo dirko.Čutil sem, da imam priložnost tudi na zadnjih dirkah doseči dober rezultat. Mnogim je motivacija ob koncu sezone že zelo padla, sam pa sem še vedno želel nekaj narediti. Navsezadnje je bila to zadnja dirka ekipe Cannondale na italijanskih tleh po mnogih letih delovanja. Splet okoliščin je bil, da je bilo pričakovati sprint večje skupine, kjer pa bi v najboljšem primeru lahko upal na uvrstitev med deseterico. Zato sem napadel tri kilometre pred ciljem, ujela sta me dva kolesarja (Italijan Varelio Conti in Rus Ilnur Zakarin, op. p). Trudil sem se, da smo pripeljali pred skupino, čeprav Italijan zaradi klubske taktike ni sodeloval in sva na čelu garala le z Rusom. Zaradi tega sem bil prepričan, da ne morem premagati Italijana in zmagati, a sem se sprijaznil, da bom vsaj na zmagovalnem odru. Kar v redu zaključek tako zame kot za ekipo.
Kar pet let ste bili član italijanske ekipe (Liquigas/Cannondale). Se pripravlja kakšna poslovilna slovesnost?Ja, 24. oktobra pripravljajo zadnjo večerjo. Končuje se neka zgodba, ki je pustila sled v profesionalnem kolesarstvu. Velikih prelomnic pa zame ne bo. Že 12. novembra imam prve skupne priprave z novim klubom v ZDA, smo že v stikih glede opreme in logistike, tekmovalni program bo znan po pogovorih ob začetku sezone.
Če bi sodili po osvojenih točkah na lestvici CQ (137. mesto), ki upošteva vse mednarodne dirke UCI, je za vami najuspešnejša sezona doslej. Osvojili ste tudi prvo točko svetovne serije v karieri s petim mestom na etapi Eneco Toura na Nizozemskem.Bil sem motiviran tudi za drugi del sezone po francoskem Touru. Ob tem da sem naredil vse, kar so želeli od mene kot pomoč ekipi, sem tudi sam želel pokazati, da zmorem prevzeti odgovornost za rezultat in znam dirkati. Ko sem čutil priložnost, sem jo poskušal izkoristiti. Ja, vpisan sem tudi na seznam dobitnikov točk svetovne serije. Pokazal sem, da nisem le pomočnik, ampak tudi blizu zmagovalnega odra.
Če je statistika pravilna, imate za sabo neverjetnih 93 tekmovalnih dni, skoraj 15.000 kilometrov. S tem ste bili med petimi najbolj obremenjenimi profesionalnimi kolesarji. Kako ste preživeli vse to?Statistika je res pravilna. Bila je dolga sezona. Začel sem 2. februarja v Donotaricu (6. mesto), končal to nedeljo. Zelo zgoščen koledar dirk za 250 dni. Mislim, da sem odstopil le na dveh dirkah. Žal je bilo to prav na svetovnem prvenstvu. Marsikaj sem moral preživeti in k sreči sem jo odnesel brez večjih poškodb. Verjetno so tudi izkušnje pomagale, da ni bilo hujšega. Boj na cesti je brutalen in neusmiljen. Kar ponosen sem, da sem vozil večinoma zelo velike in ugledne dirke. Očitno so v ekipi vedeli, da sem zanesljiv, da svoje delo naredim stoodstotno. Tako sem bil zraven na večini dirk, kjer je imel visoke cilje prvi zvezdnik Peter Sagan, na drugih sem nekaj poskušal narediti še zase. Tudi zato, da v mojem novem klubskem okolju vidijo, da lahko na kakšni dirki zmagam, in si ustvarijo predstavo o meni za naprej. Da ne bi mislili, da so me vzeli le v paketu s sponzorjem Cannondale. Dobro je, če od kolesarja kaj pričakujejo. Ne delam si utvar, da če sem doslej petkrat vozil francoski Tour ali Roubaix, ga bom tudi naslednje leto, prepričan pa sem, da bodo tudi meni dali priložnost.
Če bodo na Kolesarski zvezi Slovenije popravili napake pri točkovanju, se vam že pred zadnjo dirko domače sezone VN Avtomojster v Podsmreki obeta tudi skupna zmaga v Pokalu Slovenije, ki upošteva vseh 15 tekmovalnih dni na domačih cestah.Tega ne vem. Pred dnevi sem govoril z Martinom Hvastijo, a ga zaradi slabe telefonske zveze nisem razumel. Kakšno točkovno prednost naj bi imel? Moram tekmovati v nedeljo?
