Vsi tisti, ki so se leta upravičeno jezili nad zastarelostjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), bodo veseli nove, druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje tega ključnega jezikovnega priročnika. Prvi izdaji SSKJ, ki je v petih zvezkih izhajala med letoma 1970 in 1991, velja prišteti še dva kasnejša ponatisa in več nespremenjenih elektronskih izdaj. Kaže, da so po triindvajsetih letih potrebe po prenovi našega najpomembnejšega slovarskega dela dovolj narasle, da je pred nami osvežena verzija jezikovne zakladnice.
Kupci prisegajo na konkretno
Kot že starega sta tudi novi SSKJ pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (izdala ga je Cankarjeva založba), pri projektu pa je v času priprave sodelovalo dvanajst strokovnih sodelavcev. Pričakovati je, da se bomo morda res lahko ponašali s sodobnim SSKJ, saj je bila po besedah predstojnika inštituta Marka Snoja povprečna starost jezikoslovcev, ki so s svojim znanjem in izkušnjami premagovali jezikovne prepreke v drugi izdaji, 36 let.
Slovar je na voljo v tiskani in spletni različici, pri čemer internetna izdaja ni prosto dostopna. Če se je komu v misli prikradlo vprašanje, ali ne bi potrebam večine uporabnikov zadostila že spletna verzija, številke pravijo, da ni tako. Za spletno in tiskano inačico so se, kot je razložil direktor Cankarjeve založbe Miha Kovač, odločili, ker taka kombinacija doseže največ bralcev. Poleg tega pri zapolnjevanju knjižnih polic s tiskano izdajo slovarjev še vedno vztraja veliko kupcev. O tem priča količina prednaročil, ki se je v času pred izdajo povzpela kar na 3500. Kovač meni, da s tiskano izdajo dosežemo »zamrznitev« vednosti, ki je zato daljši čas dostopna. Poudarja tudi, da z novo izdajo SSKJ ne promovirajo le slovarja, ampak tudi slovenski jezik. Zadnje raziskave so namreč pokazale skrb vzbujajoče rezultate, da štiri do šest odstotkov slovenskih bralcev, ki sodijo med tiste, ki preberejo največ knjig, bere le še literaturo v angleščini.
Od evroskeptika do bioorožja
Druga izdaja SSKJ obsega 97.669 slovarskih sestavkov, od tega 4521 novih, kot so na primer všečkati, tajkun in evro. Skupno jim je to, da so se v slovenskem knjižnem jeziku uveljavili v obdobju po osamosvojitvi, odražajo pa seveda spremembe v našem vsakdanjiku in družbi. Spremembe v oblačenju so denimo prinesle boksarice in pajkice, razvoj sodobne tehnologije je uveljavil hekanje in antivirusnik, spremembe v prehranjevanju so pripeljale vegane in mocarelo. Evroskeptik in biseksualec sta posledica družbenih in gospodarskih premikov, ajurveda in heavy metal pa novosti v popularni in duhovni kulturi. Tudi izrazi ful, kul in bejba zdaj ne morejo biti več nobena novotarija, saj jim novi SSKJ podeljuje status besede, ki je iz slengovske rabe prešla v splošno, čeprav se bodo lektorji na to najbrž privajali malo dlje kot slovenska mladina.
Dobrodošle pridobitve so tudi posodobljene pomenske razlage, ki so preživele duha časa ali so bile celo politično nekorektne. Tako družina ni več zgolj zakonski par z otroki, temveč je skupnost enega ali obeh staršev z otroki, zgleda rabe za cigančka pa nista več umazan in črn, temveč kodrolas kot ciganček. Tudi razlage ženskih oblik, dodanih je približno 300 novih, po novem prinašajo primernejše izraze, saj denimo fizioterapevtka ni več ženska oblika od fizioterapevt, ampak je končno strokovnjakinja za fizioterapijo. Radovednejše uporabnike bodo podrobneje zanimale še prenove kvalifikatorjev, ki opredeljujejo besede glede na nevtralnost in slovnično kategorijo, in posodobitve naglasnih značilnosti besed.
Strah, da bi zaradi prenovljenega slovarja izgubili nekatere zastarele izraze, katerih raba peša, je kljub posodobitvi odveč. Pripravljalci poudarjajo, da druga izdaja SSKJ ohranja vse besede in pomene prve, s čimer zaobjame bogastvo slovenskega besedja iz doslej najdaljšega obdobja, ki obsega čas od druge polovice 19. stoletja do leta 2013.