Prav nič. Ta poteza je bila nekaj povsem naravnega, naslednji korak, ki se je enostavno moral zgoditi. Začutil sem, da se bliža pravi trenutek, da vrnem Swans tja, kamor sodijo, zato sem oživil nekaj pesmi in sestavil nekaj novega materiala za bend takšnega kova. Glasba se v meni neprestano dogaja: vse, kar vidim, poskušam tudi poslušati. Toda sredi devetdesetih let mi je vse skupaj enostavno presedlo, zato sem že med pisanjem albuma Soundtracks for the Blind vedel, da bo to naš zadnji album, vsaj v tistem času. Preprosto ni bilo več napredka, tudi odnosi v skupini so bili zelo skrhani. Zato je bilo za vse najbolje, da smo zgodbo za nekaj časa zaključili, da bi jo lahko morda enkrat znova obudili.
Vmes ste s projektom Angels of Light izvedli zanimiv obrat.Angels of Light so se rodili iz potrebe po opoziciji vsemu, kar sem počel do tistega trenutka. Osnovna ideja je bila, da poskušam zgolj z akustično kitaro in vokalom prevrednotiti svoje dotedanje glasbeno znanje. Nobenih velikih pričakovanj nisem imel. Če mi bo uspelo, v redu, če ne, tudi prav. Tako, kot se Angels of Light rodili iz potrebe po drugačnosti od Swans, so se Swans vrnili iz potrebe do drugačnosti od Angels of Light.
Kakšna so bila vaša pričakovanja ob povratku?V življenju nisem ničesar načrtoval in tudi tu je bilo tako. V svojih mislih sem odkril zvoke, ki so enostavno morali ven. Zato sem okoli sebe zbral ekipo, s katero sem se ujemal tako umetniško kot zasebno. Poznam jih, vem, kaj lahko od njih pričakujem. Prav to mi je najbolj všeč, saj mi jih ni treba o ničemer prepričevati, le usmerjam jih in jim hkrati nudim dovolj svobode, da izvedbe bogatijo s svojimi potenciali. Vsi se zavedajo pomembnosti tega, da so v bendu tipa Swans in da to prinaša veliko odrekanj, veliko psihičnih in fizičnih naporov. Naše skladbe nimajo končnega formata, temveč se sproti razvijajo. Izvedba pomeni naporno delo, saj je treba pesem odpeljati v pravo smer, jo vmes večkrat preformatirati, kar zahteva celega človeka.
Swans torej niso za mevže?Nikakor ne, tudi marsikateri robustneži bi imeli probleme.
Vajeni smo, da se povratniki večinoma naslanjajo na že preverjen material in iz njega iztisnejo še nekaj denarja. Za vas to ne velja, temveč ste od vrnitve leta 2010 izdali že tri nove albume. Kaj poganja nove Swans?Odgovor je preprost – nov ustvarjalni zagon. Nikoli se ne bi spustil tako nizko, da bi preigraval nekaj, kar sem posnel pred dvajsetimi leti – niti zaradi denarja niti zaradi nekakšne neumne nostalgije; do te nimam nobenega odnosa. Ne bom govoril o imenih, a nekatere teh povratnikov je prav težko prenašati. Ne vem – mar mislijo, da se v tem času niso postarali, da se svet ni razvil in spremenil, ponudil nove izzive? Nikdar ne bi zamenjal avtentičnosti in kreativnosti za kar koli drugega, tudi za večjo prepoznavnost ne. To sta moja prava izziva. Nisem tip človeka, ki se zna prilagajati nečemu, kar mu nič ne pomeni; briga me za popularnost. In mislim, da mi ni treba nikogar prepričevati. Iskreno povedano, vseeno mi je, kaj si okolica misli o tem, kar pišem. To je preprosto glasba, ki mora iz mene. Če jo hočejo ljudje poslušati, me to veseli, če pa ne, imajo vso pravico do tega.
Ali se je v vmesnem času, če potegnemo vzporednico med starimi in novimi Swansi, kaj spremenilo pri sestavljanju besedil? Ne mislim na tehniko, temveč na motive?Pravzaprav zelo malo. So pesmi, ki imajo nenavaden izvor, kot je na primer Bring the Sun/Toussaint L'Ouverture, kjer sem imel glasbo ali, bolje rečeno, atmosfero, nisem pa imel besedila. Tako sem se začel na ves glas dreti ime Toussaint, ki sem ga našel v knjigi, ki sem jo takrat prebiral, in kar od nikoder sem imel besedilo na dlani. Nad motivi svojih pesmi še vedno nimam nadzora. Pridejo nenapovedano in ko jih začutim, jih poskušam ubesediti. Včasih gre za odlomke iz knjig, ki jih berem, včasih za odseve spominov.
Toda v vaših besedilih se vseeno nahaja nekaj težko razložljivega – jih doživljate kot nekaj zunajtelesnega, kar se vzpostavlja izven vas?Tu ni nobene posebne filozofije – gre za neke vrste preizkušnjo. Ko ustvarjam, pogosto sedem, zaprem oči in vprašam boga, o čem naj govorim. Moj namen je namreč zgolj razčleniti neko doživetje in nič drugega. Edino, na kar moram biti med ustvarjanjem pozoren, je, da pri polaganju besed v glasbo tej ne zmanjšam pomena. Zato je pomembno, da glasba začuti besede. Ta naloga je sicer precej zapletena.
Pred kratkim je izšel vaš najnovejši album To Be Kind. Po njegovi obširnosti sodeč se je v vas v zelo kratkem času nabralo veliko nove glasbe.Ustvarjanje me izpopolnjuje, z leti pa tudi lažje poiščem načine, da pesem oblikujem, če se tako izrazim, ji poiščem pravo dinamiko in ustrezne barvne odtenke. Ne znam se ustaviti; ves čas iščem primerno atmosfero, da skladbi najdem končni odtis. Pesem seveda ni nikdar zaključena, temveč živi svoje življenje naprej, še posebej takrat, ko jo izvajamo v živo. Na ves ta proces gledam kot na boksarski dvoboj, kjer moraš biti agresiven, a se tudi znati braniti. Ti prehodi oziroma spremembe dinamike so za glasbo – vsaj takšno, kot jo pišem jaz – ključnega pomena. Predstavljajo namreč tiste ključne trenutke, ki pesem pomagajo razviti in jo premakniti z mrtve točke.
Vsekakor je v pesmih prisotne veliko ljubezni, kar pri prejšnjih projektih ni bilo ravno pravilo.Swans sem vedno razumel kot akt ljubezni in hkrati odpovedovanja, s katerim je prava ljubezen vedno povezana. Okolica nam je pripisovala temačne stvari, četudi to ni bilo vedno res. Ko nekdo zasliši nekaj hrupnega in ne povsem vsakdanjega, takoj pomisli na črn scenarij. Treba pa je vedeti tudi, da ljubezen ni vedno lepa in da je z njo povezane veliko bolečine.
Glede na to, da številne gostujoče pevke z albuma verjetno ne potujejo z vami na turneji – kako nadomeščate njihovo odsotnost?Nikoli nismo hoteli v živo zveneti enako kot na plošči. Oder je nova, povsem druga preizkušnja; večina materiala, ki ga izvajamo v živo, je nova – takšna, ki sploh še ni bil posnet. Ne obremenjujemo se s tem, kaj igramo, mi preprosto igramo. To je naš edini koncertni načrt. Material se razvija skozi živo igro in to, kar slišite na koncertu, je pravzaprav drug album, ki nima nič skupnega s studijskim zapisom.
