V avstrijskem Gradcu še do 19. oktobra poteka tradicionalni festival Štajerska jesen. Med drugimi zanimivimi gledališkimi, plesnimi, literarnimi in glasbenimi gostovanji lahko izpostavimo predvsem nastop newyorške off-off-off-broadwayske gledališke skupine Nature Theater of Oklahoma, ki se je na festivalu predstavila z izvedbo treh epizod svojega monumentalnega dela Life and Times (Življenje in časi) – šlo je za epizode 4.5, 5 in 6.
Nepredvidljiva obdelava
Ime skupine, ki obstaja šele osem let, prihaja neposredno iz Kafkove Amerike, eden od ustanovnih članov in avtorjev skupine, Pavol Liška (druga je Kelly Cooper), pa je po rodu iz Slovaške; nedvomen sloves si je skupina že ustvarila zlasti z gostovanji (in koprodukcijami) v nemškem gledališkem prostoru. Izvirni material za omenjeno uprizoritev izhaja iz dolgih telefonskih pogovorov njenih avtorjev s članico skupine (Kristin Worrall) in je torej dokumentarne narave. V resnici so deli pogovorov v predstavi oziroma njenih epizodah reproducirani do zadnjega vzklika, mašil in medmetov, z vsemi (po)govornimi spodrsljaji in elipsami vred. Pri tem pa sama vsebina pogovorov ni v ničemer »dramatična«, prej gre za reprodukcijo popolnoma vsakdanjih tem in opisovanje »nepomembnih« dogodkov, ki v resnici tvorijo protagonistkino – in seveda naše – »življenje in čase«. Kar je v predstavah »naravnega gledališča« iz Oklahome intrigantno, je obdelava nabranega materiala, ki je skrajno nepredvidljiva in črpa iz zelo različnih žanrskih oziroma medijskih bazenov.
V epizodi 4.5 je material predstavljen s pomočjo animiranega filma, duhovitega likovnega prenosa efemernih vsebin v za gledališče dokaj nenavaden medij, ter orkestriranega petja. Besedilo, z vsemi zgoraj omenjenimi »naravnimi« značilnostmi, je transformirano v skrajno »umetelno« petje (Julie LaMendola in Robert M. Johanson), neke vrste oratorij, posvečen vsakdanjosti, ki na trenutke proizvede prav duhovite likovno-animacijsko-glasbene učinke. Še bolj nenavadna je epizoda številka 5. Ob spremljavi glasne in žive orgelske glasbe gledalci v temi, s pomočjo drobnih lučk za branje, listamo »biblično« knjigo z besedilom, ki se nadaljuje iz prejšnje epizode, vendar je zdaj obdelano v slogu srednjeveških iluminiranih rokopisov. Performans v tej epizodi sestavljata živa glasba in knjiga v rokah gledalca, njegova »subverzivnost« pa tiči v risarskih ilustracijah besedila, ki so vse ubrane na temo (art) pornografije. V presenetljivo celoto se tako sestavijo besedilna vsakdanjost, glasbena privzdignjenost, dekorativna likovnost in (art) pornografska realnost. Čas za pregled knjige je gledalcu (in glasbeniku) natančno odmerjen, recepcija predstave je tako torej hkrati nadzorovana in »razpuščena« (precej gledalcev ne zdrži v dvorani do konca). – Del večera in njegovih participacijskih strategij je nato tudi odmor pred zadnjo epizodo, v katerem oba avtorja uprizoritve gledalce gostita s kruhki, namazanimi z arašidnim maslom in marmelado, ter pijačo…
Lucidna kreativna energija
Najkompleksnejša je epizoda 6. Material zanjo je razširjen, saj ga sestavljajo tudi vsakdanjosti iz življenja preostalih petih nastopajočih; te so uprizorjene s karikaturno distanco, ki pa je hkrati tudi nenavadno intenzivna. S potencirano tipizacijo dosežejo nastopajoči, opravljeni v različne bizarne – bolj ali manj groteskne – kombinacije oblačil in dodatkov, domala dramatičen učinek, ki njihove raztrgane ter na prvi pogled povsem absurdne dialoge (denimo o prebavnih težavah ali vlažilni kremi za jajca) privzdignejo na višjo raven. Šesta epizoda je tako predvsem zelo zabavna, igralsko je natančna, režijsko uprizorjena na zgolj markiranem prizorišču, s frontalno in linearno mizansceno, morda bolj kot serija dialogiziranih stand-upov, ki pa jim uspe (iz)povedati sicer bežno, a zaradi prepričljivega angažmaja nastopajočih tudi zavezujočo zgodbo o nekakšnih paralelnih življenjih.
Gledališče skupine Nature Theater of Oklahoma je postmodernistični kolaž heterogenih postopkov, ki jih povezuje lucidna kreativna energija vseh soavtorjev. Napaja se v dokumentarizmu in neposrednem odrazu (ameriške) realnosti, kakršnega najdemo, denimo, pri Andyju Warholu, hkrati pa izkorišča dosežke newyorške gledališke avantgarde, recimo Richarda Foremana. V izraznem smislu je estetika skupine neulovljiva in presenetljiva (po besedah obeh avtorjev včasih preseneča celo njih same), v komunikaciji z občinstvom pa nedvoumna in precizna, čeprav na trenutke tudi značilno »ameriško« površna in kaotična, računajoča na hipni učinek verbalne ali performativne domislice.