Obstajajo umetniki, ki zaznamujejo določeno obdobje. Morda nekaj let, morda desetletje, in kasneje se o njih govori kot o označevalcih določenega časa. A če smo iskreni, je zelo malo tistih, ki so se elegantno, neopazno in brez večjih prask prebili skozi vse generacije rokenrola od poznih petdesetih let dalje ter pri tem svojo zgodaj pridobljeno avro ohranili nedotaknjeno. Resda so morali za to žrtvovati marsikaj in se spotakniti čez marsikatero poleno, a hkrati nikdar, niti v enem samem trenutku, niso postavili pod vprašaj svoje celostne in nenasilne integritete. Joan Baez je ena izmed njih – in podpisani je to nekoč izkusil tudi na lastni koži.
Upornica, ki ni odnehala
Zagotovo poznate uporabno krilatico, da tisti, ki se spominja šestdesetih, teh pravzaprav ni doživel. Joan Baez je najlepši dokaz, da ni tako. Ta se namreč prekleto dobro spominja šestdesetih let, kot tudi vseh desetletij, ki so sledila, saj jih je sooblikovala kot umetnica in hkrati upornica z razlogom. Njeno orožje je bil glas, njena vrlina vztrajnost, njeno sporočilo preprosto – svoboda.
Pripadala je generaciji, ki se je neko jutro zbudila in začela protestirati ne le zato, da bi spremenila tok politike, temveč tudi odnose med ljudmi. To je bil čas iskanj novega življenjskega stila in porasta javnih zborovanj. Ta so mladi Joan Baez prišla še kako prav. Ne zaradi tega, da bi na njih posiljevala ljudi s svojimi razmišljanji ali da bi jim (kasneje) prodajala albume, temveč zato, da je slišala, kaj tare ljudi in kateri so tisti elementi, ki jih lahko povežejo. V času, ko se je življenje pojmovalo kot vse bolj nepredvidljiva eksperimentalna avantura, se je Joan Baez vedno bolj nagibala k racionalni interpretaciji. S svojim angažiranjem je poskušala osvestiti sedanjost in svojo mirovniško poetiko preslikati v prihodnost. To je bilo opazno že na zunaj, saj se ni oblačila kot večina njenih sovrstnic, temveč se je zavestno odpovedala vsemu glamurju, kar je bilo seveda zelo blizu prvim poganjkom kontrakulture šestdesetih. Toda tisto, kar jo je oddvojilo od kolegov, je bil zlasti že zgodaj izraženi upor v pesmih in »potreba« po angažiranem pripovedništvu. Ti motivi so kmalu postali del gibanja otrok cvetja, v imenu katerega je Joan Baez pogosto jasno in glasno protestirala.
Že njeni zgodnji posnetki, pretežno je šlo balade in otožnice, na katerih se je spremljala zgolj z akustično kitaro, so trasirali smer njenega glasbenega razvoja in jasno nakazali tisto, kar je Bob Dylan zapel nekaj let kasneje – da se časi spreminjajo. Prav z njim sta v začetku šestdesetih let začela osveščati ljudi in tako angažirala številne folkovske pevce, da so se jima pridružili v glasni protivojni in protirasistični propagandi. In čeprav se je dokaj kmalu izkazalo, da je gibanje čista utopija, se Joan Baez ni predajala. Najdlje od vseh je vztrajala pri takšnih pesmih in še dolgo potem ohranila uporniško držo. Prepevala je himne svoje generacije ter se udeleževala vseh možnih protestov. Zato je bila pogosto v sporih z oblastmi, njeni koncerti so bili prepovedani, večkrat pa je spoznala tudi notranjost zaporniških celic. Nekoč so jo aretirali na podlagi obtožbe, da je kršila mir, čeprav je bila njena želja le ta, da bi vznemirila zagovornike vojne. Vendar je to ni zlomilo, niti takrat ne, ko je po nastopu v Woodstocku spoznala, da je vse bolj osamljena in da je obdobje protestnih pesmi minilo.
Zvezdništvo je mirno zavrnila
Misel na krivice ji vseeno ni dala miru. Še naprej je sledila idejam svojega mentorja in poznejšega prijatelja Martina Luthra Kinga in zagovarjala filozofijo nenasilja. Zavedala se je, da se jutrišnji dan začenja že danes. Doma je pomagala ustanoviti Amnesty International, zavzemala se je za odpravo smrtne kazni, zagovarjala pravice gejev in lezbijk, odkrito je nasprotovala vojni v Vietnamu in Iraku ter pred vsemi lutkami – in ne za lastno promocijo – obiskala oblegano Sarajevo in se sprehodila čez Baščaršijo. Tudi Live Aid seveda ni mogel brez nje, pri nas pa smo se z njo prvič srečali leto dni po splošni karavani Human Rights Now!, ko je spomladi leta 1989 potovala od Poljske do Španije in se za tri koncerte ustavila tudi v takratni Jugoslaviji. Kjer koli je vzniklo žarišče, tam se je nekako pojavila Joan Baez in imela nekaj povedati. Česa drugega od nje pravzaprav ni bilo pričakovati, saj je že kot najstnica svojo civilno nepokorščino pokazala s tem, ko se v srednji šoli edina ni odzvala na vajo v primeru letalskega napada.
Takšna življenjska filozofija je zahtevala tudi svojo žrtev. Širše gledano Joan Baez nikoli ni dosegla statusa takšne komercialne popularnosti, kot bi ga sicer lahko. Slednjo je dobesedno podarila v dobrodelne namene. Vendar pa nad njenimi potezami nikdar ni visela niti senca dvoma. Četudi je posnela nekaj referenčnih albumov, med katerimi zagotovo izstopa Diamonds & Rust (1975), je svojo nesebičnost pokazala tudi s tem, da si je (pre)pogosto izposojala pesmi tujih izvajalcev. Pozneje je svojo umetniško uteho in spokoj našla tudi v slikarstvu.
Danes seveda to ni več tista Joan Baez, ki smo jo spoznali nekoč. Teren za glasnost, ki ga je pripravila, je prepustila drugim, mlajšim od sebe. Dokaj redko se pojavlja v javnosti, še takrat pa je med vrsticami razbrati, da se za prešernim nasmehom skriva globoko ukoreninjena grenkoba. V nasprotju s svojimi protestniškimi kolegi, ki so se dokaj hitro porazgubili po bolj donosnih vsebinah, namreč nikoli ni mogla preboleti dejstva, da so se iskrene misli in dejanja izrodili v brezkoristne iluzije. Bila je in ostaja glasnica pravičnosti, ki – po novem z razdalje – opozarja, naj se ne nikakor sprijaznimo z vsiljeno stvarnostjo. Kar pa ne pomeni, da ne bo nekoč znova povzdignila glasu ali poskušala stopiti med sprte strani. Slednje je v živo podpisani doživel na koncertu v Tivoliju davnega 2. junija 1989, ko je še pravi čas ustavila z verige sneto hordo varnostnikov, ki so hoteli na nas uporabiti pester asortiman strokovnih prijemov. »No, they are okay,« mi njene besede še danes odzvanjajo v spominu.