Blizu, zelo blizu je bila slovenska gimnastika, da bi se s svetovnega prvenstva po sedmih letih znova vrnila s kolajno. Sašo Bertoncelj je namreč na konju z ročaji v Nanningu zasedel četrto mesto. Tisočinke so Škofjeločana ločile do največjega uspeha kariere, da bi se s svetovnega prvenstva vrnil s kolajno. Telovadec Narodnega sezona se bo lahko vselej ponosno ozrl k letošnjemu letu, saj je spomladi na evropskem prvenstvu zasedel tretje mesto.
Sašo Bertoncelj je na svoj finalni nastop čakal kar osem dni, potem ko je v kvalifikacijah dosegel tretjo oceno. Na svoje paradno orodje je šel zadnji med vsemi finalisti, ki so svoje delo opravili z odliko. Nihče namreč pred nastopom Slovenca ni naredil večje napake, s katero bi prekinil sestavo. Bertoncelj in trener Sebastijan Piletič sta se odločila, da bo najboljši slovenski telovadec na konju z ročaji nastopil s težjo sestavo. Opravil jo je zelo dobro, kolajno pa mu je odnesel slabši seskok. Svetovni prvak je po pričakovanjih že tretjič v karieri postal Madžar Krisztian Berki (16,033), dva hrvaška finalna nastopa je s srebrnim odličjem ovekovečil Filip Ude (15,783), tretji pa je bil Francoz Cyril Tommason (15,600), ki se je najbolj razveselil manjše napake Bertonclja pri doskoku, zaradi katere je prejel končno oceno 15,533 točke.
»Vse do zadnjega sem upal, da se bo izšlo, želel sem si, da bi se tehtnica prevesila na mojo stran, a se žal ni. Škoda, res škoda,« so bile prve besede Saša Bertonclja po finalnem nastopu. »S četrtim mestom na svetu zagotovo ne morem biti razočaran. Ampak, ko si tako blizu, si pa lahko rečeš: 'Madona, a nisi mogel še kje malo stisniti, da bi dobil še tistih nekaj tisočink zraven.' A tokrat žal res ni šlo. Nimam si česa očitati. Dejansko sem skušal 'iz pete' potegniti dober nastop, kar mi je tudi uspelo. Vaja je bila zagotovo najlepša v zadnjem času in po vseh zdravstvenih težavah, ki sem jih imel, sem lahko zadovoljen.«
»Škoda je napake pri seskoku. Resda mi ni znižal težavnosti sestave, a dejstvo je, da če ne bi zastal, bi imel zdaj v žepu kolajno. Ta napaka je posledica tega, da imam za seboj premalo ponovitev sestav, saj zaradi bolečin v roki ne morem vsakega treninga opraviti na polno. In to se pozna. Na koncu tako težke sestave me je malo zmanjkalo. Da se lahko v takšnem zdravstvenem stanju, kot sem, borim z najboljšimi za kolajne, je nekaj neverjetnega. Žal mi je, vsake take tekme je škoda, a nimam si česa očitati, lahko si le čestitam,« je sklenil Bertoncelj, ki bo po dolgi poti iz Kitajske danes v Ljubljani stopil pred novinarje in strnil vtise dva dneva po finalnem nastopu.
Ponosen tudi trener Piletič
»Finale je bil zelo težak, konkurenca je bila močna, vsi fantje so naredili vaje po najboljših močeh in ni bilo prostora za taktiziranje. Tekma je bila dobra, na koncu nam je malenkost zmanjkalo do medalje, a prepričan sem, da tudi če bi bila tretje in četrto mesto zamenjana in bi bil Sašo tretji, ne bi bilo nič narobe. A ne smemo tako gledati, moramo biti zadovoljni s tem, kar smo dosegli. Žal samo prvi trije dobijo medaljo, a četrto mesto je fantastično in dobra podlaga za svetovno prvenstvo v Glasgowu leta 2015 in kvalifikacije za olimpijske igre v Riu de Janeiru,« se je ozrl v prihodnost Sebastijan Piletič. Naslednje leto bo zelo pomembno za slovensko gimnastiko, saj si bodo telovadci, ki bodo osvojili kolajno na Škotskem, priborili olimpijsko vozovnico. Slovenija bo imela v igri dva izkušena telovadca, poleg Bertonclja še Mitjo Petkovška.
Pogled na uvrstitve Saša Bertonclja na zadnjih petih svetovnih prvenstvih kaže, da na svojem paradnem orodju sodi v svetovni vrh, saj je njegova najslabša uvrstitev dvanajsto mesto. Na Kitajskem se je že tretjič uvrstil v finale najboljše osmerice, prvič pa je sestavo izvedel brez prekinitve. To so podatki, ki govorijo, da bo Bertoncelj bržčas v prihodnosti dočakal bleščeče trenutke tudi na največjih tekmovanjih. Če mu bo podvig uspel prihodnje leto v Glasgowu, bo imela slovenska olimpijska delegacija za Rio de Janeiro najmanj enega telovadca, ki bo sodil v ozek krog favoritov za osvojitev prestižne nagrade.
Športniki bi morali biti obravnavani prednostno
Da bi se čim bolje pripravil na letošnjo sezono, se je Sašo Bertoncelj po koncu lanske odločil, da ima dovolj hudih bolečin v komolcu in jemanja protibolečinskih tablet. Odšel je na operacijo, po kateri pa njegovih težav ni bilo konec. Bolečine so še vedno prisotne, posledično pa trpi njegov trening, ki ne poteka optimalno. Zaradi hudih bolečin napredek poteka počasi. Ker je izkušen telovadec, je iz te sezone potegnil maksimum, a se zaveda, da v nedogled na takšen način ne bo šlo. »Precej bolj vesel bi bil, če bi na svetovnem prvenstvu nastopil zdrav, da bi bile težave z roko preteklost. Da ne bi potreboval dnevnih doz protibolečinskih tablet, ki mi omogočajo, da lahko sploh primem za orodje,« pravi Bertoncelj.
»Z izjemo doktorja Martina Zorka na Metelkovi, ki se zelo trudi in zavzema ter mi je na razpolago, kadar koli ga pokličem, sem zelo razočaran nad dejstvom, kako pri nas funkcionira zdravstvo za športnike. Zelo sem razočaran! Po operaciji se z izjemo omenjenega zdravnika nihče ni preveč ukvarjal z mojo poškodbo. Nihče mi ne zna povedati, kako naj se lotim težave. Če so se ali se bodo tudi drugi slovenski športniki ukvarjali s takšnimi in podobnimi težavami, ne vem, kam bo šel slovenski šport. Če se želimo boriti z najboljšimi na svetu, je vsaj zdravstvena podpora nujna. Ko športniki nekaj dosežemo, je veliko ljudi, ki se želijo z nami slikati, ko pa pride do poškodbe, ostaneš osamljen. V Sloveniji nimamo ustanove, v katero bi šel športnik po poškodbi in ki bi mu pomagala rešiti težave v vseh fazah. Športniki bi morali biti diagnosticirani prednostno, po enem tednu bi morali že izvajati rehabilitacijski program po operacijah. V praksi pa je tako, da če imaš zelo močne zveze in poznanstva, vse skupaj traja najmanj mesec dni. To je nesprejemljivo!« se jezi Bertoncelj.
