O kakšni možnosti govorim? Gre za razlago zakona o poslancih, po kateri bi obsojenemu poslancu ne prenehal mandat, pač pa bi mu miroval, dokler je v zaporu. Zakaj je taka omejitev mandata obsojenega poslanca potrebna in nujna? Preprosto zato, ker poklicnega poslanskega mandata ni mogoče opravljati iz zapora, in zato, ker njegova izvolitev po obsodbi ne more izničiti pravnomočne in izvršljive kazenske sodbe. Sodbo lahko razveljavi samo pristojno sodišče. Razlog torej ni v maščevanju, temveč v skrbi za učinkovito delovanje državnega zbora in izvrševanje poslanske funkcije, dokler je obsojeni v zaporu.
Odložitev izvrševanja poslanske funkcije
Zavedam se, da gre za omejitev, ki pomeni resen poseg v pasivno volilno pravico prizadetega poslanca in mora zato biti sorazmeren. O legitimnosti takšnega posega, o nujnosti razlogov, zaradi katerih je v demokratični družbi takšen poseg potreben in v javnem interesu, je težko dvomiti. Obsojeni poslanec je lahko ali na prestajanju kazni ali pa poklicno opravlja funkcijo poslanca v državnem zboru, enostavno se ne izide formula, da je oboje mogoče korektno izvrševati sočasno. Zastavlja pa se vprašanje, ali je takšen poseg sorazmeren v tem smislu, da predstavlja najmanj invazivno omejitev poslanskega mandata, ki je potrebna, da se zagotovi upoštevanje legitimnega javnega interesa. Po mojem mnenju je, saj sta drugi dve alternativi s tega vidika precej slabši. Sedanje stanje in morebitna odločitev o tem, da lahko obsojeni poslanec v celoti opravlja poslansko funkcijo, onemogoča tako učinkovito izvrševanje poslanske funkcije kot izvrševanje pravnomočne kazenske sodbe. Ugotovitev o trajnem prenehanju mandata obsojenega poslanca pa je že na prvi pogled toliko bolj invazivna od začasnega mirovanja tega mandata, da je očitno, da se glede sorazmernosti ne more meriti z mirovanjem mandata.
Ostane samo še vprašanje, kje je v zakonu o poslancih podlaga za takšno ravnanje državnega zbora. Zakon o poslancih določa v 9. členu, da poslancu (trajno) preneha mandat »če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev«, tretji odstavek pa določa izjemo od tega pravila, ki pravi, da lahko državni zbor sklene, da takšnemu poslancu ne preneha mandat in »lahko opravlja poslansko funkcijo«. Ne morem se strinjati, da sta sprejemljivi samo obe skrajni razlagi, ne pa tudi vmesna, kot je mirovanje mandata. Če pustimo področje črkobralstva in se vprašamo, ali je 9. člen podlaga za predlog o mirovanju poslanskega mandata, dokler je nosilec tega mandata v zaporu, bi po mojem mnenju na to vprašanje morali odgovoriti pozitivno. Če obsojenemu poslancu mandat miruje, mu torej ni prenehal.
Poleg tega v tem primeru ne gre za izvotlitev poslančevih pravic, temveč le za odložitev izvrševanja poslanske funkcije. Zato ostanejo smiselni tudi kandidiranje, izvolitev in potrditev poslanskega mandata, saj bo poslansko funkcijo nemoteno opravljal, ko ne bo več v zaporu (ne glede na to, iz katerega razloga je iz zapora izpuščen). S tem je odgovorjeno tudi na dilemo, ali je takšna odločitev državnega zbora v neskladju z zakonskim pooblastilom, da državni zbor lahko sklene, da poslanec lahko opravlja poslansko funkcijo. Z odložitvijo izvrševanja te funkcije (namesto ugotovitve, da mu mandat trajno preneha) je doseženo ravno to, da bo poslanec nemoteno opravljal svojo funkcijo, potem ko bo izpuščen iz zapora.
Drugi možni posegi so hujši
Menim, da ima državni zbor v zakonu o poslancih (14. člen) tudi podlago za rešitev prehodne situacije za čas mirovanja poslanskega mandata, tako da ne bi preveč škodovala politični stranki in prizadela volivcev, ki so zanjo glasovali. Gre za analogno uporabo ureditve, ki določa, da poslanca, ki je bil imenovan za ministra ali državnega sekretarja, začasno nadomesti naslednji z iste liste, ki bi bil izvoljen, če ne bi bil izvoljen zadevni poslanec. Takšen nadomestni poslanec opravlja funkcijo samo do vrnitve poslanca, ki je odšel v vlado. Seveda odhod v vlado ali v zapor ni eno in isto, je pa smiselno v obeh primerih na enak način preprečiti, da bi se porušilo ravnotežje, ki je v parlamentarnem sistemu, zasnovanem na proporcionalnem načelu, še posebej pomembno.
Državni zbor bi z odločitvijo o mirovanju poslanskega mandata obsojenega poslanca pokazal smisel za iskanje najmanj invazivnih in zato sorazmernih posegov v pravice obsojenega poslanca. Drugi možni posegi so hujši, pa naj gre za ugotovitev trajnega prenehanja mandata ali prepoved opravljanja funkcije, ki jo lahko izreče sodišče. Kaj pa predlog, da se odloži izvrševanje zaporne kazni za čas, dokler traja poslanski mandat? Ta predlog bi imel nekaj možnosti, da konkurira predlogu o mirovanju poslanskega mandata, vendar samo v primeru, če bi zakon prepovedoval kandidiranje obsojenega poslanca na (naslednjih) volitvah. Na to prepoved pa zaman čakamo že od sprejema ustave v davnem letu 1991. Zato bi bržkone zaman čakali tudi, da bi se odložitev izvršitve kazni končala.
In še nekaj bi demonstriral državni zbor v novi sestavi, če bi sprejel odločitev o mirovanju poslanskega mandata. Demonstriral bi prizadevanje za iskanje ustavnoskladnih rešitev in za samoomejevanje pri izbiranju med njimi.