Povsod po svetu imajo takšne pod strogim nadzorom, nikamor jih ne pustijo same in na glas lahko govorijo samo, ko se jim dovoli. Povsod, razen na Hrvaškem. Na Hrvaškem take pošiljajo v evropski parlament. Desničarska hrvaška poslanka Ruža Tomašić na primer se je pred začetkom svetovnega prvenstva v Braziliji v evropskem parlamentu pojavila v oprijetem dresu hrvaške nogometne reprezentance. Tistih nekaj normalnih Hrvatov, ki so ostali doma, bi se od sramu najraje vdrlo v zemljo. »Je to res vaša poslanka?« so osuplo spraševali tujci, osramočeni Hrvati pa so se hiteli opravičevati, da to žensko vidijo prvič. »Ja, ona je,« so se nato spomnili tujci na našo grozo, »prav tista, ki je v evropskem parlamentu rekla, da ženske nimajo pravice odločati o svojem telesu!«
Mislili smo in upali, da so pozabili, da se je taista Ruža Tomašić v začetku leta na razpravi o »resoluciji Estrela« in pravici ženske do splava javila k besedi in grmela, da bo »ženska lahko sama odločala o svojem otroku v tistem trenutku, ko ga bo sama, brez pomoči moškega, lahko spočela«. Tujci so osuplo gledali vanjo in v nas, mi pa smo z rdečico na obrazu in sklonjenimi glavami prosili vsemogočnega Boga, naj se odpre zemlja in pogoltne nas in Ružo Tomašić; bolj iznajdljivi so celo legli na tla in se pretvarjali, da so mrtvi. Morate nas razumeti, tako javno osramočeni nismo bili vse od takrat, ko je Tuđman na letališču pričakal Clintona tako, da je po avli razobesil najbolj dragocene slike iz zagrebških muzejev in galerij.
Resnici na ljubo, neka druga hrvaška poslanka, Dubravka Šuica, je celo podprla resolucijo o pravicah žensk, a je že naslednji dan pojasnila, da je po pomoti pritisnila napačen gumb na glasovalni mizi. In spet smo gledali v zemljo in čakali, da se odpre.
Kot pravim, so ljudje, ki vas osramotijo, kjerkoli se pojavijo. Samo na Hrvaškem pa take pošiljajo v evropski parlament. Prav tista hrvaška poslanka, ki ne razlikuje med gumboma »za« in »proti«, omenjena Dubravka Šuica, se je javila k besedi ta ponedeljek na zaslišanju Alenke Bratušek, slovenske kandidatke za položaj podpredsednice evropske komisije in komisarke za energetiko. Kakšna sreča bi bila, če bi se tudi tokrat zmotila in prijela za mikrofon po pomoti, namesto na primer šminke: medtem ko so drugi evroparlamentarci rešetali Bratuškovo z vprašanji o energetski strategiji, investicijah, infrastrukturi, ekologiji, tehnologiji in podobnimi vprašanji s področja tega tako pomembnega resorja – težko, da je danes kaj pomembnejšega od energetike – je gospa Šuica v slogu malega udbaškega ovaduha evropskemu parlamentu prijavila, da je Alenka Bratušek lani na koncertu partizanskega zbora Pinko Tomažič v Stožicah skupaj z občinstvom pela znano italijansko partizansko pesem Bandiera rossa, in jo pred vsemi sedemsto poslanci vprašala – kdaj se bo odrekla komunizmu? Poslanci so si zbegano sneli slušalke in preverjali, ali je vse v redu z uradnim prevodom, saj bi prisegli, da so slišali, da je hrvaška poslanka kandidatko za podpredsednico evropske komisije in komisarko za energetiko iz čistega miru vprašala, kdaj se misli odreči komunizmu.
In spet se je tistih nekaj spodobnih ljudi, ki so ostali v domovini, nemo opravičevalo, da prvič slišijo za to, kako ste rekli, Dubravko Šuico, in z rdečico na obrazu so nesrečniki molili k vsemogočnemu Bogu, naj se odpre zemlja in pogoltne njih in vse hrvaške poslance v evropskem parlamentu, bolj iznajdljivi pa so polegli na tla in se pretvarjali, da so mrtvi.
Ob pomoči nepomembnežev s slovenske politične čaršije – ki je Šuici senzacionalno in ekskluzivno razkrila posnetek koncerta, ki ga je predvajala nacionalna televizija in ki se na youtubu vrti že leto in pol – je hrvaška poslanka pritlehno hrvaško retoriko, v kateri se celih petindvajset let po smrti komunizma ljudje še vedno delijo na komuniste in Hrvate, vnesla v evropski parlament. Dubravki Šuici pač ne gre v tisto škatlo od glave, da ta Evropa še danes slavi dan zmage nad fašizmom in da slavna Bandiera rossa tudi s svojimi zloglasnimi stihi »evviva il comunismo e la libertà« ni le komunistična partijska koračnica, ampak pesem, s katero so se italijanski pa tudi slovenski in hrvaški partizani borili, da Dubravka Šuica – pa uporabimo malo še njeno retoriko – danes ne bi bila poslanka v italijanskem parlamentu ali nacističnem reichstagu. Ali, da bo lažje razumela, v skupščini Kraljevine Jugoslavije.
Konec koncev je nekako v istem času, ko je Alenka Bratušek pela v Stožicah, youtube obšel posnetek iz Genove, kjer je po maši ob 42. obletnici župnije San Benedetto stari duhovnik don Andrea Gallo na ves glas in čistega srca skupaj s prepolno cerkvijo zapel neko drugo pesem italijanskih partizanov – in, če hočete, komunistov – dobro, staro Bella Ciao, z zloglasnimi verzi »È questo il fiore del partigiano morto per la libertà« vred. Vsa sreča, da Hrvaška takrat še ni bila v Evropski uniji, Dubravka Šuica pa ne v evropskem parlamentu, pa da se pred vsemi sedemsto poslanci javno obrne na predstavnike iz Vatikana in jih vpraša, kdaj se bodo odrekli komunizmu.
Nekaterih ljudi, saj pravim, človek ne sme poslati niti v trgovino, kaj šele v evropski parlament.