Abrahim H. Khan

Khanovo razmerje do božanskih ved je zapleteno. Njegovi predniki so se iz Indije izselili v Britansko Gvajano in so mu razložili vse o indijski tradiciji verovanj. »Lahko se pogovarjam o hinduizmu in budizmu. Delal sem na področju zdravilstva in praks, ki izhajajo iz te tradicije.« Kot mlad človek je dobil štipendijo za študij fizike ali psihiatrije na univerzi Lomonosov v Moskvi. Odločil se je za študij v Washingtonu, kjer je diplomiral fiziko. Potem je doštudiral še teologijo na univerzi Yale. Od tam je odšel v Kanado na univerzo McGill, kjer se je posvetil študiju islama. Magistriral je iz komparativnih študij religij z islamom kot osrednjo temo. Spotoma je doktoriral iz filozofije religije in Sørena Kierkegaarda. V Sloveniji je prejšnji teden, ko je Slovenija stopila v koalicijo za vojno proti Kalifatu, sodeloval na simpoziju o tem danskem filozofu in pri založbi Apokalipsa izdal knjigo z naslovom Dejanski posameznik.

Res je. Vendar sem tudi profesor primerjalnega študija religij, ki je ločen od teologije.

Točno. Z nekaterimi raziskovalnimi interesi, ki gredo daleč od nje.

Po očeh vam vidim, da nekam merite. Kam?

Nedvomno.

To je treba premisliti. V učbenikih ne boste našli odgovora na to vprašanje, verniki pa se z vašo tezo ne bodo strinjali. Ne verniki v Kalifatu ne tisti v Evropi ali v Ameriki. Tudi politične institucije, ki se sklicujejo na vero, vas bodo odpravile. Pa vendar ima vprašanje smisel. Religije se spopadajo, vendar živijo tudi v tesnih zavezništvih in so soodvisne. Pogosto je oboje hkrati res. Veliko bolj smo povezani, kot si običajno mislimo, hkrati pa smo tudi veliko bolj narazen.

Judovsko-krščanska civilizacija vas bega, ker v njej ni prostora za muslimane. Odgovoril vam bom grobo. Judaizem brez krščanstva danes ne bi bil več religija. Ste se kdaj vprašali, zakaj je judaizem preživel? Vse je imel proti sebi. Ko se je v rimskem imperiju pojavilo krščanstvo, je v enem zamahu uničilo grško in rimsko civilizacijo. Izbrisalo je vse, od Ozirisa in ostankov egipčanskih mitologij, celoten nebesni svod grških bogov in uradno religijo rimskega imperija, ki je bila tolerantna do vseh. To so bili veličastni in močni bogovi, pa so se vsi zrušili in zdaj ležijo na tleh kot stebri njihovih templjev. Preživel je samo judaizem. Ste se kdaj vprašali, zakaj?

Vam bom jaz povedal. Zato, ker krščanstvo brez judaizma svoje zgodbe ne more povedati do konca. Potrebuje ga, da svojo zgodbo pripelje do zadnje sodbe, do pogubljenih in blaženih. Brez tega zgodba ni popolna. V najbolj odročnih krajih sveta vedo za judovstvo. Tudi tam, kjer nikoli niso prišli v stik z njim. Od kod? Zgodbo so slišali od krščanskih misijonarjev, ki brez judovstva ne morejo pripovedovati o Kristusu.

Islama pa ne potrebujejo. Zato velike in močne države, kot so Kanada in ZDA, gledajo stran, ko Izrael bombardira Gazo in ubije tisoč ali dva tisoč ljudi. Zaženejo pa motorje bombnikov, ko se na internetu pokaže posnetek Američana, ki mu muslimani režejo glavo. Tega ni treba več niti pojasnjevati. Tako pač je. Islam je namreč v šibkejšem položaju. On potrebuje judovstvo in krščanstvo, da pove svojo zgodbo. Naše kulture so narativne. Važno je, katero zgodbo pripovedujemo, kako jo pripovedujemo in kdo jo pripoveduje.

Bodimo previdni. Najprej gre za spopad o tem, kdo poseduje resnico. Kdo pripoveduje resnično zgodbo in kdo širi krive nauke. Bolj ko je boj krut, bolj moramo biti previdni. Zdaj se na veliko modruje o islamu in na podlagi nekaj posnetkov na internetu mu pripisujejo vse mogoče. Počasi. To je štirinajst stoletij stara verska tradicija. Biti morate zelo prepričani vase, da rečete, kako so se vseh štirinajst stoletij ljudje motili in niso imel prav. V pripovedovanju verskih zgodb morate biti prepričani, da je resnica na vaši strani. Potrebujete gotovost, da vi posedujete resnico. Zgodbo o Izraelcih in njihovi državi kristjani potrebujejo zato, da se v svoji zgodbi počutijo gotove. Gotovost pri verovanju pa je važna stvar. Vsaka religija vam bo rekla, da poseduje pravo vero. To je izvoren pomen ortodoksije. Orto je prava smer, doksia pa je mnenje. Zadovoljimo se z mnenjem, niti ne govorimo o resnici. Pravo mnenje je ortodoksija. Včasih pa doksio lahko prevedete tudi kot vero. Prava vera je lahko ortodoksna. Vera in mnenje sta brat in sestra, sinonima. Zadoščata, niti ni treba govoriti o resnici.

Ker je vmes posegla tradicija razsvetljenstva, ki je tako kot religija v krizi na obeh frontah. Skrb razsvetljencev je bila racionalnost. Hoteli so svet, ki se odmakne od dokse in verovanj, temelji pa na dokazljivi resnici. Danes raje govorimo o falsifikaciji kot verifikaciji. Resnica velja, dokler ne odkrijemo pogojev, v katerih ne velja. Če rečemo, da je luna narejena iz francoskega sira s plemenitimi plesnimi, se lahko držimo te teze, dokler ne gre kdo na luno in prinese dokaze, da je narejena iz nečesa drugega. Teoriji se odpovemo šele, ko vidimo dejstva, ki so v očitnem nasprotju z njo. Če bi tudi religija tako delovala, bi bombe bile veljaven argument v polemiki. Vendar pri religiji to ne gre tako, zato tudi desetletja bombardiranj zahodu ne prinesejo nobenega rezultata.

»Bog ljubi radostnega dobrodelneža, odpustil bo grešniku, ki se je pokesal, in ga bo v nebesih sprejel v svoj objem« so nedokazljiva verovanja. Mati, ki ji edini otrok umira v naročju, lahko verjame, da je bog vseveden in milostljiv. Bog je ljubezen in ve, kaj dela, njenega sina bo vzel k sebi, ker ga ljubi in ga pelje v boljše življenje. Tega verovanja ne morete falsificirati. Držati se ga morate do konca svojega življenja in ga falsificirate šele na onem svetu, vendar tega nikomur ne boste mogli povedati. V racionalni tradiciji postavite teorijo o svetu in se ji odpoveste, ko se izkaže za napačno. V religiji stvari ne gredo tako enostavno. Zato se racionalizem ne ubada preveč z verovanji, ker ne temeljijo na logični resnici. V verskih prepričanjih ni resničnega in neresničnega. V cerkvenih krogih jim to ni bilo všeč. Niso hoteli biti izključeni iz modernega sveta. Religijo so poskušali racionalno razložiti, da bi se vključila v racionalni model interpretacije sveta z izrazi resnično ali neresnično. Tudi sami so začeli poudarjati resnico. Eden od načinov govorjenja o resnici je govor o prepričanosti. Morate biti prepričani, da je to, v kar verujete, res. V zahodni tradiciji nihče namerno ne verjame v zmoto. Krščanstvo je hotelo enakopraven položaj z razsvetljenstvom, ali doseči vsaj to, da ga razsvetljenstvo prizna. Moralo se je znebiti vsega hokus pokusa in čarovništva v svoji tradiciji. Klerikalni establišment ne poudarja več religije kot zbirke verovanj, občutenj in vizij. Čudeži, prikazovanja in angeli gredo v drugi plan, poudarja se resnica kot resnica, ki jo verniki živijo. Verniki morajo biti prepričani, da ne verjamejo v nekaj, kar je zmotno ali kar se lahko izkaže za zmotno. Krščanske cerkve postanejo obsedene s prepričljivostjo, z gotovostjo, da se ne motijo v tem, da se je bog rodil v Kristusu in človeštvo odrešil izvirnega greha. To je pomembno, ker hindujci in muslimani verjamejo nekaj drugega, delujejo pa po isti logiki. Racionalno gledano pa dve ali tri velike množice vernikov, ki verjamejo različne stvari, ne morejo istočasno imeti prav. Zato je Kalifat zaprt in ne komunicira z drugimi drugače kot s sabljami.

Ne bi rekel. Sam v tem vidim ekonomske in politične interese, ki se vrtijo okrog energetskih resursov, nadzora nad ozemljem, oblikovanjem nacionalnih držav in geostrateških ravnotežij. Večina tega, kar se dogaja, so politični procesi, religija je uporabljena zgolj kot logistična podpora političnim ciljem. To uporabljajo na obeh straneh, na vzhodu in zahodu. Na vzhodu so samo bolj glasni. Prijem je star. Uporabite verska čustva, versko terminologijo in verske institucije, da podprete svojo politično konfiguracijo.

Zato, ker na zahodu živimo v tradiciji sekularizacije političnega življenja. Na zahodu laičnost nosimo kot amulet, ki nas varuje pred hudim. Zelo verjamemo v laičnost državnih in družbenih institucij, ampak hkrati je sekularizacija začela izgubljati bitko. Tukaj si ne gre delati iluzij. V politiki je vedno več verskih konceptov, sklicevanja na verske vrednote in tudi ritualov, ki so del marketinških strategij prepričevanja. Na Bližnjem vzhodu pa je to od nekdaj zmagovit koncept, ki vedno bolj ignorira z zahoda promovirano sekularizacijo. Tam so zaznali, da je zahod v svojih prepričanjih šibak. Ko je zaznal, da je zahod postal negotov, je muslimanski imperij vrnil udarec. V Kalifatu uporabljajo tehnologijo, da se delajo norca iz laičnih družb. Vračajo nam z našimi lastnimi inštrumenti prepričevanja, ki smo jih mi prodali njim kot inštrumente osvoboditve. Prizori rezanja vratov so šokirali, ampak vsi znaki so bili na nebu že dolgo časa. V muslimanskem svetu so se ljudje res naveličali vedno novih valov bombnikov, ki jih hodijo osvobajat. Nekje je moralo priti do poskusa povračilnega udarca. Sam nisem čisto prepričan, da ima zahod v tej zgodbi prav. Rad bi rekel, da zahoda življenje ljudi na Bližnjem vzhodu v resnici ne zanima, vendar se bom izrazil bolj vljudno. Zahod ima svoj dnevni red, ki pa ni najbolje usklajen z ljudmi, ki živijo v političnih okoljih, kjer so odnosi skoraj fevdalni.

S tem so imeli težave že v srednjem veku. Vsekakor pa ob njegovem koncu. To so se evropski vladarji spraševali že leta 1648, ko so se zbrali v Münstru, da podpišejo vestfalsko mirovno pogodbo, ki naj konča tridesetletno vojno med protestantskimi in katoliškimi državami v propadajočem zahodnem rimskem imperiju, osemletno vojno med Španijo in Nizozemsko ter vzpostavi harmoničen mir v Evropi. Zbrali so se samo vladarji in suvereni svobodnih cesarskih mest. To je bil politični kongres. Duhovščini niso dovolili, da sodeluje v diskusijah o ustvarjenju harmonične družbe. Stvari so potem šle večkrat ponovno narobe, ker je to napačen cilj. Človeška narava je konfliktna. Človek dela stvari, ki jih ne bi smel delati, in ne dela stvari, ki bi jih moral. Živimo v družbah, družbe pa niso harmonične, ampak konfliktne, tako kot njihovi člani. Ne zaradi višje sile, ampak zaradi nas, ki živimo v njih. To je vedel že Platon. Zakaj polis potrebuje varuhe? Če bi bilo vse lepo in bi napredovali, ne bilo treba toliko investirati v policije in vojske in imeti tisoče zakonov. Na svet gledamo skozi germansko tradicijo dialektike. Dialektika ne bi delovala, če ne bi bilo temne strani, negativne, destruktivne strani. Velja za vse kulture. V hinduizmu ni religije v evropskem pomenu besede, ampak velja darma. Človek mora opraviti svojo dolžnost. Obstaja bog Darma, obstaja pa tudi Adarma, ki je v nasprotju z njim. Boginja uničevanja ima sina Anrita, lažnosti, ta pa se poroči z grehom. Potrebujete dobro in zlo, da ima sistem smisel. Tudi v nemški filozofski tradiciji je tako. Imate Schellinga in druge, ki pišejo o negativizmu temne strani. To je človek. Le kako lahko iz tega naredite popolno družbo? Saj ljudje v njej ne bi hoteli živeti. Bi radi živeli v nebesih, kjer vlada harmonija? Nebesa bi se razdelila na severna in na južna nebesa in nastala bi trenja, trenja bi se razvila v konflikte, v peklu pa bi se smejali. Ko bomo v vesolju srečali Nezemljane, jim bodo Američani ponujali v branje Sveto pismo. Marsovci pa bodo ugotovili, da Kristus ni umrl za njihove grehe. Kristus je prišel za človeštvo. Tudi Koran je neuporaben za Marsovce. Velja samo za nas ljudi, ki smo nepopolna bitja.

To je površen odgovor, ker v resnici ne vem, kaj je napredek. Mobilna telefonija in pralni stroji niso nič novega. Prej smo imeli tam-tam in potok. Sporočilo je prišlo do sosednje vasi, obleke pa so bile oprane. Lahko tudi govorite o napredku, ampak prej morate vedeti, na kaj s tem mislite.

Ni prvič. To ni značilno samo za arabski svet, ampak tudi za Evropo. Rusija je v 19. stoletju zamudila industrijsko revolucijo in je na začetku dvajsetega hotela govoriti o demokraciji. Vendar je bila v zgodovini carstva luknja, ki jo je povzročila zamuda. Zapolnila jo je ruska inteligenca, ki je zahtevala revolucionarne spremembe in je državo iz carskega absolutizma pripeljala naravnost v totalitarizem. Pa so bile želje po napredku in pozitivnih spremembah zelo iskrene. Na Bližnjem vzhodu imamo opraviti s podobnim fenomenom. Zahod je na hitro zrušil nekaj režimov na Bližnjem vzhodu in vzpostavil novo stanje. Položaj na terenu je bil ugoden. Na Tahrirju so čez noč hoteli moderno družbo. Zdelo se je, da bodo samo tlesknili s prsti in moderna družba bo tu. Tako kot Rusija pred prvo svetovno vojno tudi tukaj niso imeli infrastrukture za spremembe. Imeli so samo vojsko in birokracijo. Če uničite vojsko in birokracijo, kar so Američani naredili v Iraku, ne ostane nič več. Pozabite na moderno družbo. Pozabite na družbo. Vse se sesuje. To je ena plat Amerike. Ta je uničevalna. Obstaja še druga. Predstavlja privlačen način življenja, ki ni obremenjeno z vso prtljago, ki jo s seboj nosi Evropa. Zaradi tega lahko veliko več investira v raziskave in razvoj, kajti ni ji treba poplačevati zgodovinskih dolgov. Ameriški kapitalizem pa je poleg tega prepričan v svojo božansko naravo. Bogastvo lahko ustvarja iz niča. Mnoge države ne vedo, kaj je kapitalizem, in imajo z raziskovanjem in razvojem težave. Zato se jim zdi, da ves tehnološki napredek prihaja iz Amerike. En del družbe v vseh državah sveta hoče sodelovati v globalni kapitalistični družbi in ponuja kapitalizem kot rešitev vseh težav. Kapitalizem seveda ni rešitev. Tudi v Ameriki so lačni ljudje, ki komaj preživijo in jim nihče ne bo pomagal. Vendar njih ne vidimo. Tudi to pa je del kapitalizma in to sprejemamo kot samoumevno.

Ko politiki ustvarijo mednarodno krizo in rušijo zgradbe, vedo, da bo dobrim kristjanom krvavelo srce. Nevladne organizacije bodo prišle za njimi in počistile nesnago. Ponovno bodo zgradile bolnišnice in šole. Vsi se bomo počutili dobro. Bombardiramo Palestince, Afričane, Arabce, Ukrajince. Politiki vedo, da bo za bombniki prišla humanitarna pomoč, ki bo ustvarila sliko dobrote. Pod isto zastavo, pod katero so padale bombe, se zdaj deli otroška hrana. Zakaj se to dogaja? Meni se zdi še kar očitno. Moja domovina Kanada je drugi največji proizvajalec orožja na svetu. Če hočete razumeti spopade, ki se kažejo kot verski, poglejte v ekonomijo in politiko. Ne smete se čuditi, če pride do političnega upora. Jaz mislim, da je vera v politiki zgolj inštrument. Na zahodu je igra v mednarodnih odnosih vedno temeljila na moči in nadzoru. Velja za Bagdad in za Kijev. Ukrajinski patriarh v Kijevu je v tekmovalnem odnosu z ruskim patriarhom v Moskvi. Zdi se vam, da je spor samo med tema dvema svetovoma. Verske institucije so v ta proces vsekakor vpletene, vendar je igra politična in se igra za moč, za hegemonijo in nadzor ozemlja. To igro igrajo tudi na Bližnjem vzhodu. Videti je, kot da se ljudje borijo za to, čigav bog je večji, v resnici pa teče spopad za prerazporeditev moči med državami, za nadzor resursov in nove meje. Tako kot večina vojn na svetu. To je v jedru današnjega položaja. Nisem prepričan, da lahko religijo postavimo kot vzrok za takšen tok dogodkov. Organizirana religija je v Mosulu in v Bagdadu, vendar so cilji dogajanja politični tako kot povsod drugod. V politični logiki so stvari jasne. Zakaj Rusi ne bi smeli biti zaskrbljeni, če gre Ukrajina v Nato? Američani dobijo diarejo vsakokrat, ko se kdorkoli približa Kubi ali Latinski Ameriki. Zakaj ne bi Rusi imeli podobnih prebavnih težav?

Realistično gledano, mislim, da se temu ne moremo izogniti. V krščanski teologiji je človeška narava zelo grešna. Vsi teologi nam to govorijo. Vse, kar človek naredi, vsak njegov konstrukt je pomanjkljiv. Reinhold Niebuhr je v knjigi Moralni človek v nemoralni družbi dobro ujel to napetost krščanske ideje, da je človek fragmentirano bitje, ki bi rado, da ga bog ozdravi. Človek ni popoln v ničemer, kar počne. Zato mu vedno znova spodleti, človeški napor vedno rodi nepopoln rezultat. Vedno nekaj manjka. Vprašali ste, kako se lahko izognemo katastrofi, ki se je bojimo. Če je res to, kar sem do sedaj povedal, potem se ji ne moremo izogniti. Lahko pa poskusimo ublažiti učinke, ki jih bo imel ta konflikt. Obe strani sta zelo odločni. Vendar je v Evropi nekaj muslimanskih teologov, ki se zgledujejo po mislecih, kot je bil pakistanski filozof in pesnik Mohamed Ikbal. Študiral je na zahodu in je simpatiziral z zahodnimi idejami. Govoril je o nujnih spremembah v muslimanskih družbah. Niso ga vzeli zelo resno, zdaj pa ga denimo v Turčiji zelo resno berejo. Tudi v Skandinaviji je nekaj več zanimanja zanj. Kar nekaj ljudi poskuša razumeti, kaj se nam je zgodilo, in išče izhod. Verjamejo, da ga lahko najdejo. Jaz sem nekoliko bolj pesimističen. Mislim, da nam poglobljen vpogled ne bo pomagal. Razumevanja ne morete uporabiti kot sredstvo, ki bo pomirilo ljudi, ki hočejo moč in oblast.

Ljudi je mogoče razumeti. Vendar je Barack Obama kot človek najbrž zelo drugačen od predsednika Obame v vlogi vodje in vladarja. To dvoje je treba ločiti. In to najbrž velja tudi za Vladimirja Putina in za Merklovo v Nemčiji. Ona je rekla nekaj precej oslovskih reči o Ukrajini, kar je presenetljivo. Razumem jo lahko samo tako, da si rečem, kako mora kot politični človek upoštevati vrsto razmislekov, ki jo silijo, da govori traparije. Nerodno je gledati pametnega človeka, ki mora govoriti neumnosti, da lahko opravlja poklic politika in ima na volitvah možnost za zmago. Religija ne vidi dlje od politike in se v tej kombinaciji slabo znajde.

To ni verski pojem. Je zelo moderen pojem. Ali je nastal na zahodu, kjer poskušamo ločiti islam kot versko tradicijo od islama kot političnega orodja? Ali pa so ga ustvarili muslimani, ki iščejo rešitev za svojo nesrečo, in so naredili to razlikovanje? Če vzamemo knjigo in jo dobesedno prebiramo kot zbirko navodil, je to zelo neinformiran pristop h Koranu. Voditelji tega gibanja so izdali svoje poslanstvo. To velja za vsako religijo, ki dobesedno bere svoje svete tekste, tudi za krščanstvo in hinduizem. Ampak naš problem je sedaj islam. Dobesedno branje ne zdrži preizkusa.

Ja, ampak je rezultat neizobraženosti. Šaria je zgrajena na knjigi in na prerokovi tradiciji, na Hadisih. Obstaja cela znanost o tem, katera zbirka Hadisov je važna. Na različnih koncih sveta kot avtoritativne jemljejo različne šole Hadisov. Džafari, Hanafi, Maliki, Šafi in Hanbali so najbolj merodajne. Ob njih je še tafsir, interpretacija Korana v številnih zvezkih. V zahodni tradiciji je tafsirju enakovredna eksegeza Biblije. V muslimanski verski tradiciji je veliko bogastvo znanja in študija, ki ga ne morete odpraviti s tem, da vzamete knjigo v roke in delate po njej. Ne morete tako postopati in trditi, da sledite tradiciji muslimanske vere. Gibanje vahabijev in podobnih hoče očistiti islam vseh zgodovinskih interpretacij in se vrača k dobesednemu branju svetega teksta. Njihov argument je, da hočejo popraviti versko tradicijo, ki se je korumpirala. Težava s poskusi reformiranja religij je v tem, da lahko tudi same postanejo korumpirane. Nemški teolog Paul Tillich pravi, da je protestantska tradicija tradicija protestiranj proti vsemu v veri, kar bi lahko postalo ideologija ali idolatrija. V tem smislu protestantizem ni religija, čeprav jo ljudje tako obravnavajo. V resnici je protestno gibanje proti vsaki verski obliki, ki bi lahko postala idolatrija. Vahabi je prišel do iste točke. Vendar je med religijo in versko tradicijo velika razlika.

Religije so organizirane politične skupnosti, osebna vera pa je nekaj drugega in s političnimi ambicijami cerkva nima zveze.

Nisem rekel, da je vera dobra. Razumem pa, kaj hočete reči. Rad bi bil zelo jasen. Vera je monoteistični izraz, ki velja samo za tri monoteistične tradicije, judaizem, krščanstvo in islam. V hinduizmu ali budizmu je ne boste našli. Vera je način bivanja v svetu, cerkev pa je uradna religija. Nekaj popolnoma drugega. Abu Bakr El Bagdadi ima lahko delo. Organizirana religija uči ljudi, na kakšne načine so lahko na svetu, in jih uči, kaj je prav in kaj ni. »Poslušaj, sin moj,« pravi. »Naša verska tracija pravi, da se lahko v življenju obnašaš takole, vse drugo je greh.« Ali tako ali smrt.

To, kar organizirana religija uči, hitro postane standard, norma in zakon, še posebej, če za njo vihtimo sabljo. To pa je tudi dobra pot do idolatrije. »To je edini način, kako delamo stvari,« je dober začetek skrenitve k idolopoklonstvu. Namen organizirane religije kot uradne institucije je, da vas nauči slovnice vere. Vsaka vera ima svojo slovnico. Učite se je od duhovnikov, cerkva ali modrih ljudi, ki imajo vedenje. Pogosto slovnica, ki jo učijo, postane strogo pravilo, od katerega ni odmika. Jezik vere postane tog in brez življenja. Neha se razvijati in sproži konflikte. Tako je kot z vsakim drugim jezikom. Ljudje, ki znajo pisati, po svoje interpretirajo pravila, jih kršijo ali ustvarjajo svoja, da bi prišli bliže temu, kar bi radi izrazili. Skozi njih se jezik razvija in so v nenehnem spopadu z uradno normativno slovnico. Enako je z organiziranimi religijami. Organizirana religija lahko ustanovi vojsko, ki vsili spoštovanje enega seznama pravil. Ali pa gre glava.

Verske tradicije se ne ukvarjajo s pravili, ampak z vprašanjem bistvenega. Monoteistične tradicije se ukvarjajo z razmerjem med človekom in bogom. Ukvarjajo se s tem, kako se predstavite svetu, s težavami, ki iz tega izhajajo, in načini, kako se težave rešuje. Krščanstvo in islam kot verski tradiciji sta v tem popolnoma jasna. Če se boste držali svoje vere, boste zaradi nje neskončno trpeli. Obe vam tudi povesta, da je bog milostljiv in da vam bo na tej poti pomagal.

Na ta način se da razložiti tudi razmerje med bogom in bojevniki za Kalifat. Zmotili so se. Pogosto slišite, da se goreči verniki držijo pravil, ker bi radi v paradiž. Žrtvujejo se, ker hočejo postati mučeniki in iti po hitri poti. To je traparija. Islam od ljudi ne zahteva, naj bodo mučeniki, ampak naj živijo resnico. Enako je s krščanstvom. Če tako verjamete, boste zašli v velike težave, pa ne z institucijami. Imeli boste hude moralne konflikte, ki jih lahko rešite samo, če razmislite o svoji veri kot o načinu, ki vas pelje do notranjega miru in milosti. Če skratka pustite politične fantazije o mučeništvu in paradižu za seboj. Če prakticirate religijo zato, da bi prišli v nebesa, narobe berete evangelije in Koran. Niste več vernik, ampak ste postali politik. Kljub vsej verski ikonografiji je Kalifat politična tvorba. Prej ko bomo to razumeli, prej bomo vedeli, kako postopati do njega.