Na to opero je treba priti z drugačnimi pričakovanji kot sicer: treba jo je gledati kot film. V njej boste zaman iskali operne viške in hrumenje orkestra, glasba je ves čas zgoščena in tišja. Bistveni so občutki: mrakobni, onstranski, intimni, ki naj bi po režiserjevih hotenjih prehajali tudi na gledalce. Pri tem si pomaga z dviganjem in spuščanjem zavese, da ustvarja občutek Orfejevega dolgoletnega trpljenja, njegove neskončnosti bolečine. Orfej sploh ne opazi, da čas teče naprej, da je Evridika vmes že sprhnela; v neskončnost žaluje. Tu v zgodbo vstopi ženski lik, bog Amor.
Zanimivo, vloga Amorja je skorajda nepevska, a zelo prezentna.Da, pojem praktično samo dobre štiri minute, na odru pa sem sicer prisotna dve dejanji. Ta vloga je bolj pomembna v smislu dramske igre: Amor ni razumljen kot nekakšen angelček, temveč kot lik, ki nastavlja ogledalo Orfeju. V začetku ga dreza, skuša iz njega izvleči odziv, pozornost, a Orfej ne sliši in ne vidi; skoraj brezčutno čaka, kaj bo storil Orfej, in mu nastavlja »zbor«, da ga iritira. Pri tem je v fokusu filozofija pogleda. Kot vemo, Orfej ne sme pogledati ženske in je s tem objektivirati, in Amor se nenehno poigrava ravno s pogledi. Pritegniti Orfejev pogled ji uspe šele takrat, ko se začne dotikati svojega telesa – ko ga spomni na to, kaj vse čutno je izgubil s smrtjo ljubljene Evridike.
Ste že imeli priložnost sodelovati v operni produkciji, kjer je bilo več pozornosti usmerjene v dramsko igro?V Mariboru so me leta 2010 povabili k Puccinijevi operi La bohème, kjer sem pela Musetto, predstavo pa je režiral Janusz Kica, ravno tako gledališki režiser. Tako kot Lorenci je tudi Kica želel, da vloge razvijemo iz sebe. Takšne »gledališke« izkušnje so za operne pevce zelo dragocene, znanja o gibu skozi formalno izobrazbo na akademiji za glasbo pridobimo zelo malo, v tujini je to seveda drugače. No, malo je dobro imeti tudi talenta za igro.
Tudi v tej predstavi je bil režiserjev pristop nekonvencionalen, saj smo lahko pevci sami iskali in ponujali idejni material, režiser pa ga je nato razvil do konca in oplemenitil. Ni bilo diktata, kako se je treba gibati, kaj je treba v nekem trenutku storiti. Njegova vizija je nenehno iskanje, zato je bil naš študijski proces dolgotrajnejši, kot bi za tako kratko predstavo pričakovali. Zelo pomemben soavtor predstave je bil tudi koreograf Gregor Luštek, ki je z nami intenzivno delal med režijskimi vajami, posebej z zborom. Čustvovanje, ki smo se ga naučili izražati skozi mimiko telesa, ko recimo naenkrat postaneš grd in zloben, v naslednjem trenutku pa eleganten in umirjen, je bila izjemna izkušnja za vse.
V ljubljanski Operi ste redno angažirani drugo sezono. Gre za bolj stalen angažma?Pogodbe za nedoločen čas za mesto solista so preteklost, zdaj se sestavljajo le za nekaj let. Na ljubljanskem odru sem sicer debitirala v prejšnji sezoni s Traviato. Trenutno nadomeščam pevko na porodniškem dopustu, po izteku pa mi je obljubljena pogodba za čas mandata ravnatelja Petra Sotoška Štularja. Na ljubljanski akademiji sem sicer diplomirala že pred devetimi leti, pozneje sem končala tudi podiplomski študij. Ker prave priložnosti v Sloveniji ni bilo, sem vmes poučevala na glasbeni šoli v Celju in na ljubljanskem konservatoriju za glasbo ter medtem priložnosti iskala v tujini. Pela sem na Poljskem (v Lublinski operi je sploh prvič stala na velikem odru kot Micaëla v Bizetovi Carmen, op.p.) in v Nemčiji, ko pa je v ljubljansko Opero prišel ravnatelj Mitja Bervar, so se vrata odprla tudi mlajšim pevcem. Sploh nekdanji umetniški vodja Milivoj Šurbek je imel posluh za nas.
Vam tujina ni ponudila dovolj mikavnih vlog, da bi tam ostali?Vedno sem si nekako želela ostati v Sloveniji, sicer bi šla že na študij v tujino; imela sem odlično profesorico Ireno Baar, ki je žal že pokojna, tukaj imam zdaj družino. In verjamem, da bom tudi tukaj dobila kakšno resnejšo, bolj izpostavljeno vlogo, kjer bom lahko povsem zaživela. Sedanja generacija pevcev je prisiljena nenehno iskati angažmaje, doma in v tujini, se boriti zanje. Vendar težko prihajamo do vlog, ki bi si jih dejansko želeli peti. Repertoar v neki operni hiši ni nujno optimalen za tvoj glas; ta hip bi bila zame idealna recimo Massenetova Manon ali pa kakšna Mozartova vloga. Spomladi bom angažirana v reški Operi, kjer so me povabili za vlogo Violette v Verdijevi Traviati. Ne gre mi toliko za to, da bi pela v zveneči operni hiši, bolj me zanimajo vloge, ki bi jih lahko dobro odpela, da bi lahko razvila svoj potencial. Tega lahko najbolje razvijaš ob dobrem dirigentu in sopevcih, res pa je po navadi takšno ustvarjalno okolje v najprestižnejših teatrih.
Še hodite h komu po mentorske nasvete?Še vedno zahajam na lekcije k svoji profesorici Vlatki Oršanić, ki predava na zagrebški glasbeni akademiji in pri kateri sem zaključila podiplomski študij. Profesionalni operni pevec lahko kaj hitro zaide v tehnične in repertoarne slepe ulice, zato je tovrstni nadzor nujno potreben, da se ne oddalji od bistva. Odkar delam z njo, se je moj obseg glasu razširil za celo kvinto! Imam sicer tipičen lirski sopran, v tem repertoarju si želim ostati, morda si želim le, da bi moj glas sčasoma dobil več teže, barve, globine, hkrati pa ostal speven, nežen, lahkoten in na neki način tudi dramski. Želim ga razviti do te mere, da bi ga uporabljala v službi raznovrstnih partitur, ki bi jih pela. Da bi vzela iz glasu tisto, kar bi neka vloga zahtevala v nekem trenutku, in da pri tem ne bi bilo nobenih tehničnih ovir.
Tri sopranistke, poleg vas še Martina Burger in Gordana Hleb, ste se združile v zasedbo Casta Diva. Niste se ravno komercialno naravnale, pa vendar: na kakšne poslušalce ciljate?Princip terceta Casta Diva je, da v čim bolj realni luči približamo opero tistim, ki vanjo sicer ne bi zavili. Hočemo rušiti stereotip o operi kot zaprašeni inštituciji. Naš repertoar ni zastavljen kot »crossover«, temveč povsem klasično, s spremljavo orkestra ali klavirja. Pojemo priredbe opernih arij in duetov za tri soprane, tudi klasične duete iz oper. Res pa so morda te sicer zelo lepe melodije za velike operne poznavalce na neki način vendarle »šlagerji« (smeh).
