Plavolaska je v teh dneh zaradi izjemnega uspeha oblegana z vseh strani. Z dosežkom na črni celini je postavila zgolj piko na i uspešnemu letu, v katerem je poleg naziva najboljše na svetu v tandemu z Ivano Hreščak osvojila tudi prvo mesto na ekipnem evropskem prvenstvu do 18 let. »Doseženega ne dojemam. Vse skupaj se mi zdi neresnično, a mi je uspelo. Sicer še sama ne vem, kako,« priznava 14-letnica in dodaja, da na turnir s tako visokimi ambicijami ni odpotovala. »Obstajalo je zgolj upanje, vendar se mi cilj postati najboljši ni zdel realen. Nisem si mislila, da sem dejansko boljša od vseh tekmic, a očitno sem se motila,« s širokim nasmeškom na obrazu pripoveduje Unukova.
Čeprav ima časa za proslavljanje uspeha še na pretek, se šahistka že zaveda, da naslov najboljše ne prinaša zgolj ugleda, temveč tudi določeno breme. Tako kot v športu tudi pri šahu namreč velja, da še večji izziv predstavlja ubranitev dosežka. »Verjamem, da ljudje pričakujejo, da bom prihodnje leto znova svetovna prvakinja. Gre za res velike pritiske, saj je težko biti najboljši dvakrat zapored. A bolj kot to je moj cilj postati velemojstrica v roku dveh ali treh let, čeprav je to mogoče res nekoliko zgodaj.« Ambicije dekleta, ki je za šahovske figure prvič prijela pri osmih letih, nad igro pa jo je navdušil dedek, segajo zelo visoko, saj ne skriva, da je njen dolgoročni načrt postati najboljša šahistka tudi v članski konkurenci.
Kljub nešteto preživetim uram pred šahovnico, na stotine analiziranim partijam in na desetine prebranim knjigam s šahovsko literaturo pa mladenka preseneti z izjavo, da je občasno za uspeh potrebna tudi sreča. »Prav na tem prvenstvu se mi je med deseto partijo pripetilo, da sem se povsem zmedla, a sem imela to srečo, da je nasprotnica povlekla napačne poteze, s čimer se mi je ponudila priložnost, da sem remizirala.«
Unukova sicer zgolj s trenerjem vsak teden preživi trikrat oziroma štirikrat na teden po tri ure, še dve uri več pa za šahovnico nato presedi sama. »Šah igram z veseljem, a seveda se ga občasno nasitim. To velja še posebej po napornih treningih ali pa po več zaporedno odigranih turnirjih. Takrat si velikokrat rečem, da bi vse skupaj najraje prenehala in počela nekaj drugega. Da se odklopim, v prostem času najraje rišem, grem na facebook in na sploh počnem podobne stvari kot moji vrstniki.«
Prav pri slednjih srednješolka gimnazije Bežigrad opaža, da zanimanje za šah ni ravno največje. Sama zato upa, da bo tudi njen uspeh pripomogle k popularizaciji igre. V svetu je nekaj podobnega že uspelo svetovnemu prvaku in Laurinemu vzorniku Magnusu Carlsenu. »Večina jih veliko raje igra nogomet in košarko. Morda jih razumem, saj raje izberejo 'resen' šport, v katerem se giblješ. Šah je miselna igra, ki pa ti lahko v šoli zelo pomaga, saj z njim uriš spomin in ti prav pride pri številnih predmetih. Lahko rečem, da se zaradi podcenjujočega odnosa šahu godi krivica.«
