Zanimivo je, da se z nevarnostjo še najmanj ukvarjajo dirkači sami. Ti presneto dobro vedo, v kaj se spuščajo. Pokojni Ayrton Senna je rekel, da se vsakič, ko sede v dirkalnik, zaveda, da lahko naslednjič iz njega zleze le s pomočjo drugih (beri: reševalcev). In da mora odmisliti, kaj vse se lahko zgodi, sicer je bolje, da ostane doma in dirke gleda le še po televiziji. Druga stvar je utopija varnosti, v katero je padlo sodobno dirkanje. Tehnologija, predpisi, materiali, zasnove, postopki, vse je postalo tako varno, da so mnogi že kar pozabili, kakšne sile delujejo na dirkačevo telo pri 300 ali več kilometrih na uro. Neki občutek nedotakljivosti preveva sodobne gledalce, ki prej kot na kaj drugega spominjajo na gledalce v gladiatorski areni, dirkači in dirkalniki pa igrajo vloge gladiatorjev in njihovega »orožja«. Precej let v formuli 1 je minilo brez kakšnega resnega incidenta, čeprav nesreč v ostalih prvenstvih ni malo, smrtnih žrtev tudi ne, a ko se to zgodi v formuli 1, je to vselej pravi šok. Na srečo Jules Bianchi ni mrtev, a kot smo videli, so tudi počitnice na smučeh nevarnejše kot dirke formule 1. Zgovoren je primer nesrečnega Michaela Schumacherja.
Veliko je bilo nesreč, po katerih so dirkači lepo odkorakali nazaj v bokse. A vsaka nesreča je samo splet okoliščin. In motiti se je človeško, tudi pri najbolj odgovornih. Zakaj se je zgodila nesreča Julesa Bianchija, kdo je kriv, kdo ni, je povsem neumestna gostilniška debata. Vsak, ki se oglaša, mora v prvi vrsti vedeti, kakšen poklic so si izbrali ti fantje. Dejstvo je, da se vsi trudijo, da bi naredili ta šport čim bolj varen, a se nesreče še vedno dogajajo in se bodo dogajale. Ker sta tveganje in nevarnost enostavno vtkana v dirkalni šport. Varnega gladiatorstva namreč ni.
