V Cankarjevem domu so jesen začeli dva utečena ciklusa koncertov, z Glasbami sveta in Cankarjevimi torki. Prvega je tokrat odprla predstavitev glasbe islamskih mistikov, sufijev iz Sirije, v prijetno polni Linhartovi dvorani. Njihov nastop je prišel ob pravem času, saj se je svetovnim občilom in lokalnim papagajem spet povsem skisalo ob kanaliziranih poročilih iz Sirije in Iraka. Nekateri glasbeniki iz ansambla pevca Nuredina Kuršida iz Damaska so zaradi vojne doma že begunci, drugi pa s strahom čakajo vesti iz domovine. Srečanja s predstavniki islamske glasbene, zlasti vokalne umetnosti, so sicer zadnje čase malo bolj pogosta kot pred leti, tudi s tistimi, ki izhajajo iz sufijskih redov ali svojo glasbeno umetnost črpajo iz njih. Spomnimo se daljnega nastopa pokojnega velikega »kavalija« Nusrata Fateha Alija Khana iz Pakistana, derviške pesmi šejka Hamze Šakurja iz Sirije, nastopa mojstra piščali nej Kudsija Ergunerja iz Turčije in šejka Ahmada Al Tunija iz Egipta. Vse po vrsti je krasila glasovna izjemnost, zmožnost ustvarjanja posebnega vzdušja, ki predstavlja ceremonialnost v koncertni formi.
Te predstavitve islamske glasbe so novejšega datuma, vsekakor so manj utečene kakor tiste severnoameriškega črnskega gospela in spiritualov, če potegnemo vzporednico. Postajajo pa del glasbenega trga. Zaradi mističnega predznaka in posebne umirjene lepote so privlačne. Zavedanje o stoletnih tradicijah, ki se prenašajo iz roda v rod, jih krepi. Vizualni, plesni in spektakelski del sufijskega obredja in petja hvalnic stvarniku je tisti, ki je magnet za pogled. Omenite vrteče se derviše in njihov ples zamaknjenosti, ki so ga gojili v anatolski, seldžuški Konji v Rumijevem redu mevlevi, že se odvrti film s figurami dervišev, ki so danes del turistične izkaznice Turčije. Vezi med slavnim in zgodovinsko vplivnim Rumijevim redom in redom iz Damaska, ki mu pripada Nuredin Kuršid, je precej. Prepričljivi in vokalno močni Kuršid je z ansamblom pevcev in inštrumentalistov (arabska lutnja in tamburina) ter dervišema dejansko bližje temu meditativnemu, zamolklo zanosnemu podajanju slavospevov. Stik s tradicijo obredja pete poezije, ki zajema iz stoletnega repertoarja islamskih mistikov, je bil privlačno in intenzivno srečanje.
Prvi Cankarjev klubski torek sezone je bil tokrat posvečen praznovanju petdesetletnice dolgoletnega prijatelja in koncertnega znanca, jazzovskega pihalca Kena Vandermarka. Za uvod v koncert so zavrteli fin filmski dokumentarec o njem, Glasbenik režiserja Daniela Krausa iz leta 2007. Najnovejša zasedba, s katero se je Vandermark podal na prvo turnejo, je trio z avstrijsko pianistko slovenskih korenin Elisabeth Harnik in bobnarjem Didijem Kernom ter predstavlja nadaljevanje tistih redkih komornih Vandermarkovih zasedb iz bližnje preteklosti, v katerih zazveni klavir. Ta komorna, skoraj »resnoglasbena« postava je zahtevno podjetje, njegovo zaprtost pa skušajo odpirati z muziciranjem, ki iz komadov iztisne ščepec improvizacijske igrivosti in plasti zvočnih utrinkov. Harnikova rada postrga v klavirjevi notranjosti, Vandermarkovo novatorsko glasbilo pa, vnovič potrjeno, postaja razkošen in fokusiran klarinet. Odmik od standardnega jazzovskega formata je po svoje tudi zgovoren, poln glasbenikovih vprašanj, ki jih poraja sam tečen jazzovski svet, v katerem je in ni. Trio je slišen šele na začetkih.
Sobotni prestop v »mesto žensk« se je izvršil v Menzi pri koritu na Metelkovi. V okviru festivala je v dobrem, skoraj idealnem »coffee house« vzdušju nastopila hvaljena finska pevka etiopskega rodu Mirel Wagner. Po starejši udomačeni formulaciji je to kantavtorica, ki poje ob spremljavi kitare, po direktnejši pa malone tipična predstavnica »indie« generacije glasbenic, ki sicer zajemajo iz dediščine ameriškega folka in njegovih današnjih interpretacij, na oder pa vse spravijo v ugajajoče, estetsko srčkane predstavitve, ki so po navadi monotoni spoj kitarske glasbe in avtorske pete pesmi, male nočne miniature. Vendar: nekaj so posnetki in vživljanje v pesmi v poslušalski osami, nekaj pa razmeroma kratek in bled živi nastop. Z njim zbledijo tudi zgodbice v pesmih različnih nians in intencionalno glasbeno okleščenje pesmic. Dober teden dni prej je na istem mestu, v Menzi, po kvartetu Ceneta Resnika nastopil kantavtor drugega reda, Andrej Fon, potrjeni glasbeni ludist, poliinštrumentalist, novatorski prikrojevalec glasbil in domače robe. Tam se je malone v vsakem antikomadu, miniaturi zase, pristno pošvedranem muziciranju kakor pri žlahtnem Eugenu Chadbournu, pripetilo mnogo več – resnega, pikantnega, humornega.